Zdaj je od mojega opravljanja študijske prakse na Bunkerju minilo že eno leto, tako da se razen ene vožnje s taksijem po plakate in iskanja potencialnih galerij za Leino dražbo Forsale ne spomnim več, kaj sem tam počela.
Spomnim pa se dnevnih obiskov na tržnico, da smo si s puncami lahko skupaj naredile in pojedle kosilo, spomnim se jutranjih kavic in pogovorov o vsem možnem, predvsem pa se spomnim, kako sem v tistih treh tednih razvila ogromno občudovanje in spoštovanje do "sodelavk" z Bunkerja in njihovega dela. Pokazale so mi, da služba ne rabi biti prostor, kamor pridem z muko, ampak je lahko in bi tudi moral biti kolektiv in delovanje, h kateremu se želim vračati, vsak dan sproti. In za to spoznanje, kot tudi za sprejemanje in zaupanje, ki sem ga od njih dobila v zameno, sem neskončno hvaležna še zdaj.
Neja Vičič, študentka Kulturologije