Refleksija predstave Neskončna ljubezen ali ljubezen umira vedno znova, kot da ji ne bi bilo konca Alexa Baczyńskega-Jenkinsa, uprizorjene 25. avgusta 2023 v ŠD Tabor.
Lahko vstopite, predstava se bo začela in je neskončna. Endless, kot trenutki ljubezni!
Kot pove naslov Neskončna ljubezen ali ljubezen umira vedno znova, kot da ji ne bi bilo konca, se bomo srečali s temami repeticije, neskončnosti in ljubezni.
Foto: Nada Žgank
Dvourno predstavo mladega koreografa Alexa Baczyński-Jenkinsa sestavljajo vseskozi ponavljajoči se vzorci gibanja in prikazani motivi. Ideje intime, odmikanja in zbliževanja so izražene s preprostim in minimalnim. Začne se tako, da se plesalki Aaa Biczysko in Beverly D. Renekouzou držita z mezincema.
Ko vstopimo v dvorano, kjer so sedišča postavljena v pravokotnik, hitro zaznamo napetost v ozračju. Glasba in kostumografija namigujeta na pričetek neke underground žurke, vibe berlinskega kluba. Postavitev publike pripomore pri usmerjanju pozornosti v središče prostora in tako ustvari epicenter pozornostne bombe. Čakamo pok, kot na žuru čakaš beat drop. Pričakovanje se po določenem trenutku sicer razblini, saj prostor zavzame ponavljajoče gibanje plesalk. Zavedamo se, da ne čakamo eskaliranja situacije, ampak smo zgolj priče dialogu o ljubezni, ki pa ni nujno romantična. Jasen nam postane princip grajenja odnosa, ki se giblje med združevanjem in razhajanjem. Razhajanje v smislu dejanske oddaljitve teles ali pa zgolj neenakost tempa gibanja. Konstantno razmikanje in iskanje bližine pomeni dinamično ter vseskozi premikajočo se kompozicijo dveh teles v prostoru.
Prezenci plesalk popolnoma zapolnita prostor. Izražata tako odtujenost kot tudi preprost užitek. Dve različni plesni entiteti se soočata z gibalnim materialom, ki v smislu tehnike nosi nekakšno nedefiniranost, fluidnost prehajanja po različnih kvalitetah giba. Zgodi se spajanje in referiranje na vse vrste znanih tehnik: od kola, že skoraj baleta, do street dancea. Razumljivo, glede na to, da govorimo o umetniku oz. koreografu, ki se ukvarja s kvir afektom, nedefiniranostjo in fluidnostjo v odnosu do spola.
Predstava je zastavljena kot nekakšno izgubljanje in utapljanje v času. Na začetu plesalki po prostoru sistematično potujeta, ponavljata korake, počasi gradirata in uvajata manjše spremembe - na primer podvojitev koraka ali kak zaostanek. V iteracijah počasi izgubimo orientacijo. Vstopimo v domeno trajanja, v kateri je na preizkušnji tako naša vzdržljivost kot tudi vzdržljivost plesočih teles, v katerih s časom vznikne nova kvaliteta - utrujenost. Moč trajanja še dodatno potencira odločitev za upočasnitev giba, ki doseže ekstrem v iluziji gibanja teles kot v počasnem posnetku, še posebej, ko prostor zajame mistična modra svetloba. Klubska glasba, osvetljava in upočasnjeno gibanje vzbudijo asociacijo na film If It Were Love (franskoski dokumentarec o plesni predstavi Gisèle Vienne Crowd, ki govori o rave sceni devetdesetih).
Koreografija je zgrajena ciklično - končamo, kjer smo začeli. Pred nami se je odvil krog; v sami strukturi torej neskončnost. Ponovno smo pri stiku mezincev. Pri kolu podobnem hipnotičnem gibanju. Prelivajoča se glasba in vokabular mikrogest. Nekako smo vsi skupaj ujeti v iskanju intime. Ujeti v dialogu odtujevanja. Ujeti v trajanju in preslepljeni z modro lučjo, ki je upočasnila čas.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.