Refleksija po predstavi Lee Kukovičič Zadnji Hamlet, Stara elektrarna, 14. september 2023
Z leti se mi dogaja vedno več naključij.
Letos sem na potovanju po Provansi pri kraju Grimaud na promocijskem listu zagledala naslednji zapis: »Grimaud extends from the coastline to the heartland with its collection of hamlets and charming neighbourhoods.«
Zamislila sem se nad pomenom »hamlet«, ki pomeni naselje z raztresenimi hiškami brez središča (cerkve), in pomislila na Hamleta, o katerem smo toliko premlevali v gimnaziji.
Potem pa izvem, da je septembra na sporedu predstava Zadnji Hamlet, kar mi je takoj vzbudilo zanimanje, in tako sem se znašla na njeni premieri.
Pred obiskom predstave sem še enkrat prebrala to znamenito delo Williama Shakespeara in se – opremljena z življenjskimi izkušnjami – še bolj čudila, kako sta Hamletova neodločnost in cagavost razloženi kot vrlini. Globoko premišljevanje, notranji boji za doseganje pravičnosti itd. naj bi kazali na njegovo humanost. In kaj so posledice tega neodločneža? Same nesrečne smrti in uničenje celotnega dvora.
Foto: Nada Žgank
Z vznemirjenjem sem čakala, kaj bo, ko se zavesa razpre. A zavesa se ni razprla! Pred njo je skočil igralec in nagajivo zrecitiral vso statistiko Hamletovih uprizoritev, prevodov ... Poudaril je, da se po svetu kar naprej igra Hamlet, in to vedno z enakim »srednjeveškim sporočilom«! Torej: repeticija, repeticija ... takšna vaja nas usposobi, da razumemo Hamleta kot »velikega filozofa«. Resnici na ljubo je v Shakespearovem besedilu veliko globokih misli; a to nima nič opraviti z dogajanjem, ki se plete v igri ...
Šale na račun tisočerih, resnih uprizoritev so luštne! Naj omenim samo menjavo straž, kjer lahko zasledimo kup smešnih vsebinskih nebuloz; a o tem se vseh štiristo let nihče ni spraševal. Izpostavljen je bil stavek o »strupenem mrazu«. V Jesihovem prevodu pa sem prebrala, da je bil »hud mraz, ki je stiskal stražarja pri srcu«. A to je bil samo del humornega »stand upa«. Ko se je na mračnem odru začela Hamletova hoja, hoja treh Hamletov v enem, pa me je začelo grabiti nelagodje ...
Hoja sem, hoja tja, mračna spremljevalna glasba ... kretnje rok, ki so nakazovale znameniti pogled v lobanjo ... kaj bo, kdaj bo ... je to meditacija? Zaprem oči in se poskušam pomiriti. Občutim, da sem »proizvodno naravnana«, čeprav tega ne želim, in si dopovedujem, da se moram prepustiti in se mirno predati hoji, čeprav je ne gledam. Naj pa poudarim, da so kostumi Olje Grubić čudoviti!
In potem spet iznenada – skok v drugo počutje: češ, kaj vse ste si mislili, gledalci, pa si niste upali povedati na glas. Da, res. Takšni smo: tiha množica, ki nič ne reče, ko bi bilo treba.
Izjemno se me je dotaknila pripoved »Hamletove matere«: lep tekst (izjemno lepo povedan!!) o znanih in velikokrat mučnih nedeljskih kosilih in protokolih, kjer bi se lahko marsikaj povedalo po resnici in naravnost, pa se ne. In ženske (v tem primeru Hamletova mati) vzdržujejo sliko nezmotljivega »patra familias«. Ubogi Hamlet pa se na svojem prozornem tronu seseda ...
Del Hamleta potem (iz megle) kot muha na steni posluša in se plazi, ko išče »resnico«, ki je v bistvu eno samo »moško prepucavanje«. Igralci, skupaj z režiserko, se posmehnejo Hamletu in najbrž tudi vsem resnim in globokoumnim postavitvam tega najobširnejšega Shakespearovega dela.
Kako lahko brez premišljevanja sprejemamo besedilo iz srednjeveških (povsem drugačnih) časov? To so bili trdi – patriarhalni časi, ki so zavračali žensko misel in njena čustva. To so bili časi (najbrž nujni v razvoju družbe?), ko je bilo treba pobijati za puhlo moško čast in tudi zato, ker se moški pač radi tepejo, vojskujejo, osvajajo ... Danes je spoznanje o grozotah tako natreniranih moških znano. A Hamleta še vedno vidimo le kot humanista in filozofa, čeprav je v bistvu moški, ki je kot otrok najbrž rasel v toksičnem družinskem okolju ter se je brez lastnega premisleka o sebi odpravil na pot brezumnega maščevanja.
V drami Hamlet (Jesihov prevod) Laert med jokom zaradi mrtve sestre Ofelije reče: »Ko to mine (jok), bo ženska v meni proč.«
Tako je to z moškimi! Nič solza, nič joka ... nič premisleka o sebi, le trdo moško delovanje, ki pomeni tekmovanje na vsakem področju.
Jokajoči Hamlet, ki se je povzpel med sedeže in gledalce, je bil zame izjemno tragikomična podoba. Bilo je mučno, a on je plezal, plezal, ker je pač moral, potem pa se ves poskočen in nasmejan spet vrnil na oder. No, vidite, to smo mi, igralci!!
Pomislila sem: »Joj, morda pa smo tudi mi, vse te množice ljudi, samo natrenirani igralci??«
Bilo je komično in želja po premisleku velika!
Je še čas za premislek?? Kako daleč smo prišli kot družba s tako slepo igro vlog?
Dve uri pred predstavo sem bila namreč na predavanju društva Analecta »Vdori v realnost – kako danes misliti podnebno krizo, pandemijo, vojno in umetno inteligenco?«.
V spomin se mi je vtisnil stavek, da je celotna družba v goreči hiši, a si ne upamo skočiti ven. Ko je šel Buda mimo goreče hiše in klical ljudem, naj vendar skočijo ven, so mu odvrnili, da zunaj dežuje in da nimajo druge hiše ...
Bomo znali prepoznati stare vzorce iz Hamletovih časov in nehali častiti preživele vzorce testostreronskega obnašanja? Ženski način razmišljanja in obnašanja je bil tisočletja zatrt in to je tudi jasno vidno v Hamletu. V sedanjem času je treba te vzorce prepoznati in usmeriti sile v spremembe, v preizpraševanje patriarhata in ekonomskega okvira razvite družbe.
Zadnji Hamlet to omogoča.
Ob osupljivo hitrem koncu predstave sem se znašla pred velikim vprašanjem: Kaj pa zdaj?
Iztočnic za premišljevanje je ogromno in še dolgo po predstavi se bomo o njej pogovarjali.
Ob tem sem se spomnila tudi svoje pesmi (Nismo hruške) oziroma razmišljanja letos pomladi.
Nada
Nismo hruške
Mnogi bi želeli, da smo ženske kakor hruške:
drevo cvetoče in dehteče v pomladi,
poleti bi dajale senco in oporo,
jeseni padale bi z vej rumene hruške,
pozimi skrivale bi nas snežinke.
Ciklus sto let stare hruške
se vrti in se ponavlja ...
hruška naj ostane hruška,
ženska naj poda na pot se,
da najde pravo mesto v vseh letnih časih,
saj ni drevo, da stala bi na enem mestu.