Recenzija predstave Dueti Petre Tejnorove, Tereze Ondrove, Viktorja Černickega in kolektiva, uprizorjene 19. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana.
Na oder stopi vsakdanje oblečena ženska. Z nežnim tonom nam razloži, da bodo za performans potrebni prostovoljci, ki bodo eden po eden sodelovali v duetu z nekom, ki je že predhodno izbran.
Naključni gledalci dobijo listke z nalogami, ki se izpišejo tudi na projekciji nad njimi, in jih v paru izvedejo. Vse temeljijo na iskanju sproščenosti v paru - duetu. Nekatere so mirne, veliko jih je rahlo humornih in sprožajo smeh, kot bi se zasmejali svojim prijateljem, ko naredijo nekaj nerodnega.
Foto: Nada Žgank
Vključitev posameznikov iz množice pogoji prvi ključni element predstave: pristnost. Ta je uporabljena kot izrazno sredstvo, saj performans raziskuje človeške odnose. Naloge so lahke, opravi jih lahko vsak in ne opredeljujejo pravilne ali napačne izvedbe. Gre le za dva neznanca, ki sta postavljena v interakcijo. Projekt pa si vseeno prizadeva vzpostavljati prijetno vzdušje, želi poudariti človeško nežnost. Odrski prostor je bel, ob interakcijah pa zaplava v pastelne barve. Ljudje so tako vidni, ne pa izpostavljeni.
Pri vsakemu človeku lahko zaznamo tako nerodnost in nelagodje kot tudi sproščenost in veselje. Ker bi vsakdo s tribune lahko potencialno postal eden od ljudi na odru, je vživljanje vanje neizogibno. Tako razmišljamo, kaj bi mi storili na njihovem mestu, si izmenjujemo nelagodje ali pa se odzivamo na videno intimo. Ta del predstave nas sprašuje, kako se naše telo odzove na tujca.
Neprestano poteka komunikacija s publiko, saj predstava vzame najmanjše elemente človeških interakcij in vanje potopi celo dvorano. V eni od nalog morata performerja gledati občinstvo in se držati za roke. Z veliko ljudmi si izmenjujeta poglede, kar v kateremkoli človeku zagotovo vzbudi različne občutke. V vsakdanjem življenju intimne trenutke velikokrat prezremo, zaradi nerodnosti se jim raje izognemo, v Duetih pa se pred njimi ne moremo skriti. Še več, primorani smo si jih deliti s celo dvorano neznancev. Performans namiguje, da vsakogar, ki se zlije z množico, lahko ne le opazimo, temveč ga tudi spoznamo in z njim delimo kakršnokoli izkušnjo. To idejo vsak lahko zazna, ni pa nam porinjena v obraz.
Na oder ima priložnost priti dokaj malo prostovoljcev, saj v druge delu predstave na oder prihajajo vnaprej izbrani prostovoljci. Naloge, ki jih dobijo, so že vnaprej določene; jasno je namreč, da so na njih že delno pripravljeni. Ena od nalog je recimo plesanje na svojo najljubšo pesem.
Na koncu performerja nastopita s koreografijo, ki jo spremlja recitirana pesem o tujcu. Izražata se s preprostimi gibi, ki simbolizirajo človeške odnose. Najprej prvi sledi drugemu, potem obratno. Srečata se in gresta narazen, dotikata se in se skupaj premikata. Nekaj časa se samo naslanjata eden na drugega. Koreografija sledi logiki prejšnjih improvizacij, ki iščejo intimo v minimalnih gestah, s poezijo pa nadgradi že videno in nam da misliti: kdo je tujec? Kdaj nam nekdo ni več tuj?
Vsak ima priložnost neposrednega izkustva, kar omogoča poglobitev posameznika v idejo, ki jo vzpostavi prvi del predstave. Drugi del z vnaprej določenimi prostovoljci in tretji del s koreografijo tako nista preveč koherentna, saj ne pustita ideji, da izkoristi svoj potencial. Alternativa bi lahko bila predstava, ki je v celoti sestavljena iz improvizacije s publiko. Ljudje, ki imajo do sodelovanja na odru zadržke, bi se morda čez čas sprostili in razigrali, ter prihajali na oder z željo po trenutku s tujcem. Ideja bi se skozi proces predstave bolje udejanjila.
Predstava je nepotrebno razdeljena na več delov. Čeprav ideje ne razvije do konca, ji vseeno uspe vzbuditi predvidene učinke v gledalcih. Med predstavo se lahko dolgočasimo, nam je nerodno in neprijetno, lahko se zabavamo. Različni občutki nam dajo temo za pogovor, neizpodbitno pa smo doživeli to, k čemur je performans stremel: vživeti se v naključnega neznanca.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.