Recenzija predstave Émilie Rousset v sodelovanju z lokalnima performerkama in kmetom. Predstava je bila uprizorjena 19. avgusta 2024 v Koseškem borštu kot del sedemurnega dogodka Skupne krajine na festivalu Mladi levi.
Ste že kdaj sedeli na traktorju ali ste kleni, rojeni in vzgojeni Ljubljančan oziroma Ljubljančanka (to je betono sapiens)? Émillie Rousset, avtorica enega od sedmih performansov, ki tkejo Skupne krajine, predpostavlja, da spadate v drugo skupino. Da ste sicer ideološko okoljevarstveni, a s kmetijstvom nimate stika drugje kot na tržnici in o kmetijskih politikah na ravni države in Evrope veste predvsem to, da … no, da obstajajo in da je verjetno fino, da so dobre.
Na pokošeni trati sredi koseškega gozda s slušalkami poslušamo režiran pogovor z direktorico za naravo, zdravje in okolje pri Evropskem uradu za okolje in pozneje z etologinjo in bioakustičarko s specializacijo na temo vinskih mušic. Obe igra Barbara Kukovec, mednju pa se umešča pogovor z dejanskim ljubljanskim kmetom, Žigo Štrukljem. Like spoznavamo v parih, v pogovoru z Natašo Živkovič, ki pooseblja ciljno publiko predstave. Kot radovedna meščanka, ki o teh stvareh nima pojma, intervjuva sogovornike. Predstavljamo si jo lahko kot fantazmatsko pripadnico dolgih generacij višjega srednjega razreda, ki gre dvakrat na leto na Golovec in ima za to posebej rezerviran par pohodniških čevljev. Predstavljamo si jo lahko kot vzor osebe, kakršna bi morala biti povprečna gledalka, da bi jo performans lahko zadovoljil.
Direktorica za naravo in vse ostalo nam skozi tuja usta pripoveduje o reformah, za katere se na ravni najbolj okoljevarstvenega od okoljevarstvenih projektov, to je Evropske unije, zavzemajo nevladne organizacije. Pove, da je trenutna okoljska politika slabša od prejšnje. Ne pove, zakaj. Pove, da je boj za okoljevarstvenost nenehen. Ne pove, za kaj natanko se zavzema ali katere metode pri tem uporablja. Nas pa spomni, da so pesticidi slabi in ekološko kmetijstvo pomembno, preden ponikne med drevesa in izgine. Nekako tako, kot takoj po koncu pogovora izgine priložnost, da bi od njega odnesli kaj novega.
Potem se nam s traktorjem naproti pripelje Žiga, ki je svojo prvo kravo dobil kot rojstnodnevno darilo, zdaj pa upravlja od sedem do deset hektarov posestva in vse pridelke brez težav razproda ljubljanskim sosedom, ki si želijo domačih jajc. Umeščen med dva vnaprej uprizorjena in posneta pogovora z osebama, ki ju ni tu, je Žiga osvežujoče resničen in lokalen, zato mu gledalka naloži večje breme. »Zdaj pa bo, zdaj bo kaj novega.« Žiga bo nekaj povedal.
Foto: Nada Žgank
In pove. Na primer to, da ne želi kmetovati povsem ekološko, ker je Slovenija v svojih okoljskih politikah »bolj papeška od papeža« in za okoljske subvencije določa »nesmiselne prepovedi«, ne pove pa, katere. Ali pa to, da namesto tega želi »kmečko idilo izpred štiridesetih let«. Ker si jo verjetno kot mestni kmet eden od redkih lahko privošči brez zdrsa v intenziviranje procesov ali brez zanašanja na okoljske subvencije za ekološko kmetijstvo. Nataša in Žiga torej »načneta žgočo temo kmetijskih politik« … in jo pustita, kar tako, v zraku, brez argumentov, brez podatkov, brez zaključkov. Odprto kot zob s kariesom, ker si je zobozdravnica premislila in se odločila, da bi raje poslušala dokumentarec o parjenju vinskih mušic.
S tem nam namreč postreže tretji v seriji pogovorov, torej hibrid monologa in intervjuja s Fanny Rybak, etologinjo in bioakustičarko, ki zna oponašati dva zvoka, ki ju spuščajo vinske mušice med parjenjem, ter se navdušuje nad narečji škrjanščine, ki vključujejo od 300 do 350 različnih zvočnih enot ali besed. Vsi trije nastopajoči med njenim pripovedovanjem o vplivih zvočnega onesnaženja na kompleksnost ptičjega jezika zlezejo v traktor in se odpeljejo po gozdni poti, tako da njihovemu pogovoru prisluškujemo samo še tako dolgo, dokler ga lovijo naše slušalke. Morda nas želi Rousset ohraniti do konca radovedne ali pa tudi sama prepoznava, da se je informacijski doprinos osušil pri nekaj zabavnih dejstvih, a ga poskuša zaključiti tako, da je videti, kot da bi se lahko nadaljeval. Vsekakor nas pusti žejne in nepotešene.
Performans ni slab. Na trenutke je celo prikupen. Ampak potem nastopijo trenutki, ki obljubljajo preraščanje v kaj več kot predstavo za skoraj neobstoječo ciljno publiko, pa tega ne dostavijo. Kar je velika škoda.
Nika Gradišek
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.