Alex Baczyński-Jenkins: Neskončna ljubezen ali ljubezen umira vedno znova, kot da ji ne bi bilo konca festival Mladi levi, ŠD Tabor, 25. avgust 2023
Predstava Neskončna ljubezen ali ljubezen umira vedno znova, kot da ji ne bi bilo konca gledalcu ponudi čas. Tega uporabi veliko; tematiko deljene ljubezni s časom razvije in poglobi, dovoli ji, da v prostoru postane resnična. Od nastopajočih in tudi od gledalca zahteva vztrajnost, ustvari pa zavezništvo.
Dramaturgija predstave ne zastavi zgodbe z začetkom in koncem, pač pa opazuje interakcijo med dvema osebama, mogoče dvema skupnostma, pač dvema predstavnikoma različnih identitet, ki sobivata in delita zgodovino (sedanjost in prihodnost). Ta interakcija se s časom razvija in spreminja, ne sledi pa dramskemu trikotniku z vrhom, zapletom in razpletom – deluje bolj kot slice of life. To podpre temo vztrajnosti; predstava vsekakor ni dolgočasna, ne sloni pa na spektakularnih momentih, ki bi pri gledalcu ciljali na navdušenost nad virtuoznostjo nastopajočih. Zdi se, da se temu celo namerno izogiba; izraz plesalk in njuna performativnost na odru nakazujeta, da opazovalec, neka tretja oseba, ni prioriteta. Nastopata zase, gledalca sprejmeta, a pomembnejši kot mnenje avditorija je odnos do sonastopajočega. Ta odnos je intimen in brezpogojen, prikaže ljubezen podpore, potrpežljivosti, vzajemnosti; ne sega pa v romantiko in seksualnost. S tem se izogne prikazu specifično amatonormativnega, partnerskega odnosa med osebama, ponudi pa možnosti interpretacij entitet na odru, kjer predstavljata več kot zgolj dva posameznika.
Foto: Nada Žgank
Nasprotno od tega performativnega odnosa so koreografija in znotraj nje konkretni gibi na odru demonstrativni; telo je pokazano, razkazano, zasukano v vse smeri in opazovano z vseh strani. Gledalci so posedeni v kvadratu, obrnjeni proti centru, po katerem potujeta plesalki in se srečujeta s temami kvira in njegovih nastopov v družbi. Večkrat se znajdeta v nekakšni kraljevski paradi s pozdravom vsakemu gledalcu posebej (paradi, v kateri gre prepoznati ponos – paradi ponosa); z obkrožajočo postavitvijo gledalcev in elementi vogueanja se pojavi referenca na drag balle, s tem spomni tudi na zgodovino in izvor kvir kulture, v relaciji z njeno razsežnostjo in mainstream popularnostjo danes. Ponudi se branje, da predstava prikazuje skupno zgodovino; bivanjsko realnost queer, torej izvorno imenovano skrivljenih, napačnih, stranskih identitet; identitet, katerih obstoj in legitimnost sta prepogosto prevpraševana, celo zanikana ali zaničevana, in torej v konstantnem boju za mir, preživetje in razumevanje. Boju, ki zahteva tesno, (skoraj) družinsko skupnost, sposobno podpore. Ta predstava gledalcu celo izrecno ponudi odločitev med vztrajanjem, podporo nastopu ali odhodom, ko vročina v dvorani in dolžina predstave postaneta neprijetni ali nevzdržni. Opozori na zanimiv kontrast med to svobodno izbiro gledalca, torej nevezanega, ne polno predanega opazovalca, in brezpogojno prisotnostjo nastopajočega, torej subjekta opazovanja, ki svoj nastop v resnici živi.
Ogled te predstave ponuja kakovostno izkušnjo z intelektualnega, političnega in tudi osebnega/čustvenega in estetskega vidika. Koreografija in nastop subtilno, a učinkovito prevajata svojo sporočilnost, sploh se ples oziroma odrska uprizoritev zdi kot pravi medij za prevod tega koncepta. Sama sem predstavo zapustila iskreno zadovoljna; njene teme se mi zdijo relevantne, koreografski jezik Baczynski-Jenkinsa pa se dobro ujema z mojim okusom za repeticijo in potrpežljivost v umetnosti. To delo cenim, zdi se iskreno in pomembno za koreografa in nastopajoče, in verjamem, da videno ni bil zgolj nastop; da je bil na odru resnično prikazan del njihove bivanjske realnosti.