Recenzija predstave dvojca El Conde de Torrefiel, uprizorjene 25. avgusta v Koseškem borštu kot del sedemurnega dogodka Skupne krajine.
Po približno šestih urah, ki smo jih preživeli pripadajoč trumi ljudi, pri čemer smo nekateri razposajeno, drugi naveličano, spet tretji zasanjano tavali pod makrokozmosom razvejanih krošenj in lebdeli nad mikrokozmosom vejic, zeli in mrčesa, s katerim smo se neumorno spopadali med ogledom predstav v Koseškem borštu, nas na dnu jase zamolklo pričaka zaslon table. Rdeče žareč, kot izrezan v spokojnost gozdne kulise, čaka, da se približamo.
Po mnogoterih dejavnostih, ki vse nekako ponujajo vstop v dialog – z naravo, sočlovekom, prevpraševanjem sebe, sledenjem pogovoru, paritveno pesmijo vinskih mušic ali dialektom ptic –, je tabla, ki od nas neomajno terja, da se pred njo usedemo, s svojo ukazovalnostjo pomirjujoča. Navodilo sprejmemo; pred njo se pohlevno, a radovedno spustimo na ozelenela tla in ji prisluhnemo.
Foto: Nada Žgank
Z nemalo samoironije nas »okara«, v svoji pridigi antropocentrična, pa vendarle tako visoko nad nami pridiga o ločnici, ki jo je človek začrtal med seboj in Njo, Njim, Onim, nečim presežnim, ki se oglaša s Table: Borštom, Naravo, morda celo samim Bogom? Karkoli to že je, ohranja jezik človeka in se ne uspe otresti človeške nravi, nam pa kljub temu kontekstualizira doživeto.
Opazuje nas. Opazuje, kako kot mravljice drvimo po Borštu, nam poskuša zlesti pod kožo, očitajoč beg pred naravo, hierarhičnost, tekmovalnost in željo, da se povzdignemo nad prirodo; v tem nas pomiluje, pravzaprav pa potrjuje že prej orisano – da smo kot gledalec prvič res osebno nagovorjeni, da je nekdo, nekaj, sodil našim poprejšnjim dejanjem.
Če bi se predstav, ki so se odvile prej, lotili posamično ali zunaj konteksta, v katerem se dogajajo, torej gozda, bi izkušnjo lahko označili za brezpredmetno, na trenutke nekoherentno, morda celo dolgočasno. Same po sebi ne pustijo veliko prostora za izkustvo narave, poduhovljenja ali premisleka. Če pa se videnega lotimo, nasprotno, kot da se predstave v gozdu odvijajo kakor posrednik med gledalcem in naravo, ki z rabo orodij gledališča gledalca nagovori in vabi v dialoškost, je bistvo Skupnih krajin drugje kot le v gledališkosti doživetega.
Bistvo leži v kompoziciji, premorih med videnim, v grajenju skupnosti, podajanju aspektov in občutij, ki jih lahko tako sprejmemo, lahko pa ne; je v enem trenutku držanje paličice in stik s sočlovekom, v naslednjem pa potujitev in lebdenje nad Borštom, dokler nam nekaj ali nekdo ne osmisli doživetega; gozd dobi podnapise, spusti se na našo raven.
Štirinajst zvočnikov nas »nagovori«; distorziran, vesoljsko izmaličen zvok škržatov se v človeški jezik prevede kot bele črke na črni podlagi; tabla je pravzaprav okence za podnapise, gledamo pa gozd, morda cel Boršt, platna ni. Tista Narava oziroma tisto presežno, s čimer smo tekom petih ur tako previdno vstopali v dialog, nam zdaj odgovarja; v tem prebojnem trenutku celo doživetje gozda postane gledališko dejanje, ki so mu posamezne predstave zgolj posodile glas.
Končno se razjasni naša vloga gledalca, v tej vlogi pa nismo bili sami; gledalci so bili gozd, polje, narava, ki je, tako kot mi njo, opazovala nas. Instalacije so ponudile most med gledalcem in naravo, slednjo so prevedle v niz človeških izkustev in jo umetelno »zapakirale« v posamične postojanke. Trenutek spoja nerazumljenega z njegovim prevodom je tisti, ki Skupne krajine osmišlja in jih dela ne zgolj predstave, temveč tudi polprepustna zrcala, skozi katera vidimo naravno okolje, v katero so predstave umeščene. Do zadnjega trenutka ni jasno, da nas Veliki Boršt z druge strani gleda, in ker je res tako, ta izkušnja presega same predstave v gozdu. Njihov učinek ni več zgolj kumulativen, temveč se med pokanjem posušenih vejic pod našimi stopali stopnjuje.
Ana Jerina
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.