Mesta so spomeniki usod. Vsak vogal, vsaka ulica, vsako pročelje obeležuje tisoče drobnih dogodkov, ki se tam odvijajo neprenehoma; v tem smislu so mesta pričevalci vsega, kar jih polni, s tem pa tudi že preoblikuje in soustvarja. Mesta so arhivi osebnih in kolektivnih prizadevanj, pripadajo vsakemu posamezniku in vsem meščanom hkrati. Ravno zato so mesta tudi prostor nenehnih konfliktov, nenehnega merjenja moči in pogajanja o skupnosti, o skupnem. Ravno zato pa so mesta tudi izjemno izpostavljena grabežljivim zasebnim interesom, ki odsevajo ali uveljavljajo hierarhična razmerja med družbenimi skupinami in voljo oblasti postavljajo nad voljo prebivalcev.
Nekje od jeseni 2023 sem skupaj z Bojano Kunst, Ivano Müller, Urbanom Belino in Ano Čigon, pa tudi s številnimi drugimi sodelavci in mestnimi prebivalci, sodelovala pri nastajanju dolgotrajnega performativnega projekta z naslovom Krpanje nevidnega, ki je osrednjo serijo javnih akcij in predstavitev doživel v sklopu letošnjega festivala Mladi levi. Projekt je namenjen identifikaciji krajev v mestu – med daljnosežnimi načrti o izvajanju projekta v več mestih je Ljubljana šele prvo, pilotno mesto –, kjer je merjenje moči med skupinami prebivalcev pripeljalo do vrzeli, raztrganine v mestnem tkivu, in simboličnemu ali snovnemu »krpanju« teh krajev s pomočjo umetnosti. Gre za urbano akupunkturo, pri kateri zabadamo igle prepoznanja in aktivacije v nevralgične točke javnega prostora; ob tem se izkaže, da so točke med seboj povezane z nitmi konceptov, spominov, korespondenc, v katerih zlagoma začnemo prepoznavati jasne obrise ljubljanskih napetosti in težav.
foto: Nada Žgank
Krpanje v nasprotju s popravljanjem ne predpostavlja, da se bo kraj vrnil v neko prvotno ali namišljeno idealno stanje; s tem bi namreč predvidevali, da je neko stanje končno in pravilno, mesto pa bi imeli za zaprt in nespremenljiv sistem. Namesto tega krpanje predlaga suvereno akcijo, a pri tem razpira možnost za nepredviden izid, odvisen od dialoga s skupnostjo. Pri snovanju projekta, situacionističnih uličnih akcij in končne performativne predstavitve je bil v ospredju vedno pogovor, soočanje različnih pogledov in pripravljenost na kompromis. Proces dela je bil nekako podoben uveljavljanju mestnosti v praksi: zahtevno posvečanje iskrenosti do lastnih želja in potreb, empatiji in radovednosti do drugih ter iskanju najboljše poti do skupnega dobrega. Šlo je za uveljavljanje pravice do mesta, v kakršnem si želimo živeti.
Pravica do mesta je koncept, ki ga je v šestdesetih letih 20. stoletja vpeljal francoski filozof in sociolog Henri Lefebvre, razumemo pa ga kot preoblikovano in obnovljeno pravico do urbanega življenja. Pri tem ne gre toliko za pravico prebivalcev do uporabe obstoječega mesta, temveč za tisto, čemur Lefebvre pravi »stanje urbanega«, torej pravico prebivalcev do grajenja novega, drugačnega mesta oziroma drugačnega načina urbanosti. Urbanost je pri Lefebvru širši pojem od mesta, in če mesto pomeni materialni preplet objektov in infrastrukture, urbanost pomeni način bivanja in kolektivnega delovanja. Mesta so materializacija urbanosti in pomenijo predvsem točko srečevanja, izmenjave, preverjanja in soočanja raznolikih ideoloških pogledov. Pravica do mesta je pravica takšne urbane skupnosti, da sama določa in izumlja načine, kako bo svojo urbanost gradila, pri čemer je zelo pomembno prav to, da ta pravica vedno izhaja iz skupnosti.
Individualnost in kolektivnost sta v mestu prepleteni in ena brez druge ne moreta obstajati, individualna svoboda pa je mogoča le znotraj skupnostnega delovanja. Pravica do mesta je torej pravica do kreativnega delovanja znotraj skupnosti ter do vsakokratnega ponovnega izumljanja sebe kot posameznika, skupnosti kot celote in mesta kot prostora delovanja te skupnosti, vse to zunaj okvirov in pritiskov institucij ali trga. Pravica do mesta je pravica do participacije in apropriacije, do krojenja mesta po lastni podobi, kalejdoskopsko razpršeni med vse prebivalce, vse interese in vse družbene skupine, tudi takšne z nasprotujočimi si pogledi. Uveljavljanje pravice do mesta v svoji sredini nosi kreativno dejanje: ustvarjanje novega. Za to ustvarjanje pa potrebuje seme – misel, da bi lahko bilo tudi drugače.
foto: Nada Žgank
Krpanje nevidnega je torej nastalo kot želja po sejanju takšnih semen. Formalno projekt ni dosegel svojega vrhunca ali izpolnitve s predstavitvenim performansom v ŠD Tabor, temveč je svoje tektonsko gibanje začel dolgo prej in ga (upajmo) ne bo kmalu končal. Vse poletje so potekala srečanja urbanih vezilj, ki so ustvarjale velikanski zemljevid alternativne Ljubljane, opremljen s spomini in zgodbami prebivalcev. Že leto poprej je projekt odprl možnosti za srečanja in pogovore o mestu, o pričakovanjih do njega in dolžnostih prebivalcev. V festivalskem tednu smo izvedli sedem pouličnih akcij, ki so odprle prostor za kolektivno sanjanje o boljšem mestu in krpale nevidne plasti sobivanja. Večer, preden so se dela na parkirišču NUK II začela, smo tam postavili efemerno knjižnico, prvič zavrteli obnovljeni zoetrop pred domom Tabor, odprli horizont na Golovcu, sanjali o stanovanjih, se spustili v ljubljansko podzemlje in organizirali ekofeministično procesijo po Trubarjevi. To so semena, ki bodo med prebivalci mesta morda zaživela, morda odprla možnosti za drugačno delovanje in nove solidarnosti. V tem pogledu se Krpanje nevidnega odmika v avtorsko anonimnost in v mestu poskuša nastopati kot glas med glasovi, nekakšen vzvod ali začetek, katerega rezultat pa je nepredvidljiv in se upira nadzoru. Gre za koreografijo mestnih teles brez simetrij in pričakovanj, pri katerem se performativno razlije v vsakdanje in nazaj: gre za postavljanje simbolnih gest kot ogrodja za dolgoročne, organske spremembe.
Ljub mi je citat poljske pisateljice Olge Tokarczuk, ki je nekje o načinih uveljavljanja pravičnejših družbenih odnosov zapisala: »Če je mogoče pomisliti, da bi lahko bilo bolje, potem je že bolje.« Krpanje nevidnega je ta misel: misel o možnosti alternative in o lajšanju dejanskosti obstoječega, misel, ki se izmika lastništvu ali nadzoru, divja misel na mesto za vse.