Recenzija predstavitve dela v nastajanju Kata Strofa Matee Bilosnić, uprizorjene 20. avgusta 2023 v Sindikalni dvorani Elektra Ljubljana.
Kritiko bi lahko začeli takole: Beep boop. Beep boop, odmeva po Sindikalni dvorani Elektra Ljubljana v enakomernem ritmu, kakor laična podoba delovanja računalniških tehnologij, ki je navdihnila tako estetiko dela v nastajanju kot motivirala njen modus operandi.
Kritiko bi lahko – povsem konvencionalno – začeli tudi takole: prizorišče dela v nastajanju je zamejeno z dolgim črnim kablom, ki simbolno ločuje analogni prostor občinstva od s kablovjem prepletene – sicer minimalne – scenografije, macbooka, mikrofonov in mešalnih mizic. Sredi dogajanja pa hrvaška plesalka, koreografinja in multimedijska umetnica, ki uprizoritev otvori s pozdravom. Navidez podrejena tremi nam začne naštevati očitno, da se sprehaja, in medtem ko se sprehaja, da diha, medtem ko se sprehaja in da ne ve, kako bi bilo najbolj smiselno otvoriti predstavo. Lahko bi jo otvorila tudi drugače.
Foto: Nada Žgank
Ampak kritiko bomo začeli takole: ilustracija kot neželeni stranski produkt uprizoritev, ki podcenjujejo sposobnosti svojega občinstva za razbiranje različnih registrov uprizoritve – od govornega do ambientalnega in nenazadnje gibalnega – je zoprna reč. Bilosnić pa ilustracijo izrabi za enega poglavitnih uprizoritvenih principov. S tem, ko z njim otvori predstavo, postavi pravila igre, ki jih kmalu preplete s poetičnimi rešitvami – naslovni Strofa je vendarle sinonim za kitico –, denimo medsebojno oplajajočih se kombinacij tega, kdaj ilustrirajoča gibalna akcija sledi izrečeni besedi in kdaj obratno. Sosledje je vselej fluidno, saj ena beseda sledi drugi po principu ritma, gib pa gibu po principu kinetike. Predstava, ki se ukvarja z uprizoritvenim potencialom komunikacijskih tehnologij, slednje izvede v dobrodošlem metagledališkem momentu komuniciranja s publiko o načinih komuniciranja s publiko samo. Umetnica nam tako odpre še nedokončani ustvarjalni proces predstave, ki ne zakriva svojih šivov.
Sledi: »neroden prehod«, ki naznačuje tako ločitve med prizori kot ločitev med dvema deloma oddaje, ki jo ravno poslušate (sorry). V drugem prizoru se Bilosnić usede za macbook, na katerem v realnem času meša, distorzira, kombinira in reciklira svoj očarljivo artikuliran glas. Večglasje s postopnim gostenjem postaja kakofonično in prizor kulminira v šundru, precej blizkem občutku prenasičenja z informacijami, s katerimi nam informacijsko komunikacijske tehnologije poleg lajšanja tudi grenijo življenja.
Kam pa zdaj? Predstava je s stopnjevanjem dosegla svoj Freytagov vrhunec. Bi jo morala že končati? V zavedanju konvencij in klišejev svojega žanra se Bilosnić vpraša prav to. Pohitimo k zaključku tudi mi.
Kritiko bi lahko zaključili takole: Bilosnić preizkusi nekaj koncev in se na koncu odloči za odhod iz dvorane z zaklepom vrat, medtem ko nasmejana publika ostane notri.
Kritiko bi lahko nemara zaključili tudi takole: odprtost dela v nastajanju, ki odlikuje razkrivanje ustvarjalnega procesa, v tem trenutku nakaže še neizkoriščen potencial, da bi avtorica odprla tudi izkušnjo predstave. Slednje od analogne publike ne loči zgolj črn kabel, temveč tudi četrta stena. Avtorica ne dopušča možnosti odgovorov na vprašanja, saj jih občinstvu zastavi zgolj kot retorična. Občinstvo pa ne začuti potencialnega nelagodja, ko nas avtorica zaklene v dvorano s svojim odhodom, saj se prehitro vanjo vrne.
Ampak kritiko bomo dejansko zaključili takole: projekt, ki nastaja v okviru hrvaškega festivala Perforacije v sodelovanju s Festivalom Sola iz Srbije ter Mladimi levi, nam je ponudil humoren in performersko dovršen vpogled v izjemno obetavno uprizoritev v nastajanju. Za odpiranje razmislekov pa bi bilo dobrodošlo tudi temeljitejše odpiranje predstave. Najboljše tehnologije, tako kot predstave, so namreč odprtokodne.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.