Umetniške krajine doma - drugi val
Zaprem oči in nenadoma je v zraku vonj po soli in borovcih. Topel jugo šepeta skrivnosti v krošnje dreves, večerno nebo zagrnejo temni oblaki. Na primerni razdalji postavljene plastične stole Letnega kina Arrigoni počasi napolnijo obiskovalci. Nova lokacija letošnje ekstraserijske edicije Kino Otoka je ena redkih, kjer je mogoče začutiti vsaj nekaj festivalskega vzdušja. Večernih druženj ob svetilniku ni, v Art Kino Odeon sta vstop in ogled filmov dovoljena le z masko, obraze skrivamo tudi na strokovnih predavanjih in okroglih mizah. Arrigoni se tako zdi kot osvobojeno ozemlje, špranja neskaljenega upanja, prav takega, kot ga v filmu Cabirijine noči (Le Notti di Cabiria, 1957, Federico Fellini) v zasanjano naivnem liku rimske prostitutke pooseblja režiserjeva muza Giulietta Masina. Medtem ko zaključna špica Fellinijeve zgodnje mojstrovine drsi prek platna, se prizorišče izprazni. Na polnočni projekciji filma Gorelo bo (O Que Arde, 2019, Oliver Laxe), ki sledi, ostane le še nekaj filmskih entuziastov. Veter se okrepi, oblaki na nebu delujejo vedno bolj grozeče. Sezujem si čevlje in se udobno namestim. Laxov film se odpre z nenavadnim prizorom, sredi noči, med visokimi evkaliptusovimi drevesi, ki ob glasnih pokih kot domine padajo na mehka gozdna tla. Ravno, ko se v Gorelo bo prek Galicije, gorate pokrajine na skrajnem severozahodu Iberskega polotoka, razplamti požar, se na izolskem nebu začne divje bliskati. Ožarjene podobe na platnu zaplešejo z nočjo, ki jo parajo nevihtne strele. Veter se glasno razjezi, mrši lase in uklanja drevesa, ki obdajajo kino. Goreče filmske podobe in zvok sestopijo s platna, meja med fikcijo in realnostjo se zabriše.
Ko konec decembra pretresam letošnje distopično, razpokano in osamljeno leto, zaznamovano z zdravstveno, socialno in politično krizo, se pogosto vračam k temu magičnemu večeru konec avgusta, ki se je v moj spomin ugnezdil kot eden od najlepših trenutkov letošnjega leta. Gre za enega od tistih dogodkov, ki so v 2020 zašli bolj kot ne po naključju, kot napaka, error sredi neprehodne digitalne džungle, kot zelena oaza na pogorišču sveta, kot oddaljen spomin nekega drugega življenja. Kino Otok je bil eden redkih filmskih festivalov, ki se jim je letos uspelo zasidrati v pristan žive, fizične realnosti – Liffe, Animateka in Festival LGBT filma niso imeli te sreče. Večji del letošnjih filmskih dogodkov se je preselil na računalniške in televizijske zaslone, v zaprte in zapuščene kinodvorane po Sloveniji pa so se naselili duhovi. Na kopijah Fellinijevih filmov, ki bi se v Dvorani Silvana Furlana morali odvrteti v sklopu jesenske retrospektive, se v skladišču nabira prah. Težko verjamem, da smo se pred slabim letom dni v ogromni dvorani Berlinale Palast na Potsdamskem trgu še brezskrbno drenjali na novinarskih projekcijah in vsak dan večerjali v nabito polni tajski restavraciji. Na tej točki se mi zdi, kot da si vse to le še domišljam. Malo je stvari, ki jih letos pogrešam bolj kot obisk kina. Tišino, temo, tretjo vrsto, domačnost in zvok 35-mm projektorja v Slovenski kinoteki, rdečo mehkobo, prijetno vzdušje, občinstvo in prijazne blagajnike v Kinodvoru ter neobvezne in vselej zabavne blockbusterske večere s prijateljicami v Kinu Bežigrad. V času, v katerem je realnost sama postala distopičen film, najbolj od vsega pogrešam veliko platno, na katerem so gibajoče se podobe vedno večje od življenja. Pogrešam resnično navzočnost filma, ki je brez kinodvorane ni. Obisk kina je kolektivna, družabna dejavnost. Tudi če greš v kino sam, tam nikoli nisi sam. V drugi vrsti na drugem sedežu v Kinoteki običajno srečaš Majdo Kne, v Kinodvoru te vedno entuziastično pozdravi Mojca Pagon, za mizo v kavarni enega ali drugega kina pa kako debelo knjigo pred projekcijo ponavadi bere Andrej Gustinčič. Pogrešam ritual kina, hiter espresso pred projekcijo, skok do WC-ja zadnjo minuto, biljeterko, ki ti odtrga karto, iskanje sedeža v dvorani, pridušene pogovore, šumenje jaken in napovednike za nove filme. Pa to, da vsaj petkrat pogledam, ali sem res dala telefon na potiho, in celo to, da se sama pri sebi jezim na gledalce, ki se tudi po začetku filma še vedno pogovarjajo.
Predstavljam si, da drugi na podoben način pogrešajo gledališče, koncerte in razstave. Čeprav se je filmu na malih zaslonih uspelo že dodobra udomačiti, ga doma vseeno spremljamo drugače kot v kinu, saj gre za povsem drugačen kontekst – v zavetju doma z umetnostjo občujemo na izrazito zaseben način. Kavč in računalniški zaslon sta – vsaj zame – neadekvaten nadomestek. Število filmskih naslovov, ki mi jih je letos v primerjavi z ostalimi leti uspelo ujeti, se je več kot prepolovilo. Po celodnevnem sedenju za računalnikom za delo, sestanke, šolo, druženje ... te apetit za to, da bi na tem istem zaslonu (in po možnosti še v istem prostoru) gledal še film, hitro mine. Ob večerih sem zato začela več brati. Zanimivo se mi je zdelo, kako so se ob prvi karanteni vsi pogovarjali o zaustavitvi, upočasnitvi in prežitku časa, saj sama nisem imela tega občutka – ravno nasprotno, zdelo se mi je, da se je vse začelo odvijati s svetlobno hitrostjo. Še bolj kot ponavadi je bilo nemogoče slediti poplavi novic, vsak dan so se pojavljala povsem nova pravila igre. Znani meme z Johnom Travolto, v katerem igralec zmedeno gleda enkrat v eno, drugič v drugo stran in mu nič ni jasno, je nehal biti smešen in postal naše življenje. Morda je tudi to eden od razlogov, zakaj sem filme letos deloma zamenjala za knjige. Čas ob branju vseeno teče drugače, saj si ga vsaka bralka odmerja sama. Brala sem počasi, pozorno in skoncentrirano, v stavkih in besedah sem iskala zavetje, smisel in odgovore. Rutger Bregman mi je dal optimizem, Jenny Odell perspektivo, Robert McFarlane razumevanje, Sally Rooney dialog, Boštjan Videmšek upanje, Jessica Bruder mir, Ana Svetel dobro družbo, Joseph Fink in Jeremy Cranor pobeg in Predrag Matvejević morje. Izredno stanje ponavadi odpira številna temeljna vprašanja človeškega obstoja in želja po razumevanju človeške narave vedno stoji na začetku vsakega ukvarjanja z umetnostjo, poglabljanja vanjo.
Ob koncu letošnjega leta so v zraku utrujenost, anksioznost in negotova prihodnost. Vemo, da lahko in moramo delati bolje, ampak v teh časih morda tudi ne smemo biti vedno prestrogi do sebe. »Danes nisem naredil(a) ničesar. A v meni se je zgodilo veliko stvari. /.../ Ne narediti ničesar včasih rešuje ravnovesje sveta /../.«[1] Včasih pred sivo realnostjo vsakdana pobegnem na zajtrk v Stars Hollow, na kavo in palačinke v Luke's, ob popoldnevih z agentom Cooperjem v Double R Dinerju obsesiram ob češnjevi piti, ob večerih pa se ustavim na robu Night Vala in zrem v strah zbujajočo puščavo, nad katero prek škrlatnega neba letijo helikopterji. Namesto slik v galeriji skozi okno občudujem sonce, ki zahaja za temnimi oblaki – nebo je polno svetlobe in barv kot kaka Turnerjeva slika. Ob sobotah poslušam simfonijo pralnega stroja in se nato globoko zamislim ob instalaciji perila v dnevni sobi. Na dolgih sprehodih mi družbo delajo podkasti, na zanko pa, odkar je izšel na jesenski ekvinokcij, poslušam tudi najnovejši album Fleet Foxes Shores. Sumim, da zato, ker me nekaj na njem spomninja na tisti sladko-grenki občutek, ko se ob zahajajočem soncu še zadnjič v sezoni potopiš pod morsko gladino, se z mokrimi lasmi usedeš v avto in nato odpelješ domov. Letos morja – razen par dni na Kino Otoku – nisem zares videla od blizu. Zato od poletja dalje ves čas po malem prebiram Mediteranski brevir, v katerem Predrag Matvejević v besede lovi esenco Sredozemlja. »Vonjave morja slutimo, ko se bližamo obali, spominjamo se jih, ko se od nje oddaljujemo. Niso enake ob zori in zvečer, v vetru in dežju, pripeki ali mrazu. Okolica jih spreminja ali dopolnjuje – z borovino in njeno smolo, s posušenimi algami, z morsko travo, s šašjem, trnjem in kdo ve s čim še. /.../ Obala diši po morju, morje po obali.«[2] V mislih se opijam s soncem, na koži čutim sol, med prsti zadiši vonj po sivki in rožmarinu. Pred vročino se skrivam pod zgrbančenimi oljkami, nabiram zrele fige in na plaži jem lepljive breskve, ob večerih pa se s sladoledom v roki sprehodim po pomolu, polnem ribiških mrež in vrvi. Umetnost, z navdušenjem ugotavljam prav vsak dan, je kot vrata, ki se odpirajo v katerikoli prostor in čas. Tako da mi oprostite, ravno namreč parkiram kolo na Miklošičevi cesti, pred dvorano Slovenske kinoteke, biljeter mi odtrga karto, v drugi vrsti pomaham Majdi Kne, se pogreznem globoko v sedež in prepustim Sladkemu življenju (La Dolce Vita, 1960, Federico Fellini).
[1] Roberto Juarroz, Vertikalna poezija, Beletrina, Ljubljana, 2006, str. 141
[2] Predrag Matvejević, Mediteranski brevir, v I b I z, Ljubljana, 2008, str. 36