Zadnja leta precej izpostavljeno in nemara že nekoliko prežvečeno temo protestiranja in politično-policijskega nasilja nam ustvarjalci predstave Pohabljeni predstavijo skozi izkušnjo izgube vida, ki jo z uprizoritvijo posredujejo tudi publiki Stare mestne elektrarne - Elektro Ljubljana.
Prvih petnajst minut stojimo na odru in opazujemo priprave na protest – razbijanje kamenja in sestavljanje doma narejenih ščitov iz satelitskih krožnikov. Kmalu zatem se posedemo na dve tribuni, kar pospremi niz podatkov o vidu in svetlobi, ki se zaključi z vprašanjem ali je bolje biti slep ali biti nezmožen zapreti oči. Ko še razmišljamo o zastavljenem vprašanju, nas zaslepijo luči, ki ga iz teoretičnega prenesejo v konkretno.
Foto: Nada Žgank
Poslušamo resnične tragične zgodbe protestnikov, običajnih ljudi, ki so v nekaj verjeli in okupirali ulice, skupinsko kričali, peli ter zato drago plačali. Dobimo navodila za izdelavo ščitov iz satelitskih krožnikov, kmalu pa tudi razlago, zakaj so bili tako zelo nujno potrebni. V dvorani lebdijo v zraku, postavitev sedežev pa poskrbi, da jih vidimo tako pred nami kot v perifernem vidu. Potolčeni krožniki-ščiti poustvarijo izgled tistih, ki so zares ustavljali naboje in lastnike zaščitili pred poškodbami, kar nam služi kot nenehen opomnik na njihovo vlogo v vrvežu protestov. Policijsko nasilje, ki je nastopilo v obliki gumijastih nabojev, uperjenih v oči protestnikov, je v predstavi nekoliko manj čustveno intenzivno orisano z znanstveno točnimi pripovednimi vstavki o svetlobi, anatomiji oči in podatki o osnovni opremi protestnika.
Izmenjujeta se naracija in fizična manifestacija čustvenega naboja zgodb z igro, gibi in obrazno mimiko. Pri tem raba reflektorjev odigra ključno vlogo, saj uprizoritev temelji predvsem na močnih vizualijah. Reflektorji nas v določenih trenutkih popolnoma zaslepijo z močno svetlobo, nato pa se ugasnejo in nas pustijo v popolni temi tako dobesedno zaradi močnega estetskega učinka kot tudi v prenesenem pomenu, ko poslušamo zgodbe o oslepitvi. Da se še bolj vživimo v zgodbo, poskrbi še zvočna krajina, ki jo proizvajajo zvoki lahke, a glasne kovine ščitov, ko zamaskirani performerki po njih tolčeta s kladivi. Obkroženi z zvoki udarcev in zaslepljeni s svetlobo reflektorjev se hočeš-nočeš poistovetimo z izkušnjo protestnikov. Svetlobno-zvočna komponenta deluje v prid uprizoritvi, saj je njena zaznava za razliko od teksta univerzalna. Zvoki udarcev stopnjujejo vsesplošno tesnobo, ki so jo vzbudile zgodbe.
Slednje so v izvirniku v španščini, spremljajo pa jih podnapisi v angleščini in slovenščini. Poleg želje po popravitvi krivic se žal poraja tudi želja po poliglotizmu, saj je izguba določenih pomenskih drobcev že v prevodu iz angleščine v slovenščino opazna, na poti od izvirnika do angleščine pa nemara še hujša, tako da ob branju frustracij ne povzročajo le tragične zgodbe. Tako je tudi z liričnim vsadkom sredi predstave, ki je sicer estetsko in vizualno očem prijazen, a cilja predvsem na čustveno reakcijo, ki jo sicer dobi - vendar ne zaradi visoke umetniške vrednosti, temveč zaradi vsebine. Ta je, žal, predstavljena v obliki, ki spominja na t.i. ˝Instagram poezijo˝, ki je praviloma kratka, in želeli smo si, da bi se tega držala tudi pričujoča pesnitev.
Zgodba o izgubi vida se nadaljuje v bolnišnici. Poslušamo dejstva o oslepitvi, nasvete in praktične napotke, namenjene sveže oslepljeni osebi, ki čustvene udarce le poglobijo. Tesnoba, ki nam jo povzroča glas, ki nas uvaja v življenje brez vida, podkrepi gosta megla, ki se v sklepnem prizoru začne valiti okoli nas, dokler nas v celoti ne obkoli. Zastre nam vid in nas vklene v sedeže, v občutek nelagodja, ter nas pusti zgolj z mislimi o zagrešenih krivicah.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.