Recenzija dokumentarne predstave Iz globine Silke Huysmans in Hannesa Dereereja, uprizorjene 25. avgusta 2022 v Plesnem teatru Ljubljana
Tretja in zadnja predstava okoljevarstvene trilogije belgijskih avtorjev Iz globine je nadaljevala njuno tradicijo sodelovanja na festivalu Mladi levi, a je, v nasprotju s prvima dvema, festivalsko občinstvo večinoma pustila ravnodušno. V predstavi avtorja opozarjata na problematiko rudarjenja na oceanskem dnu in sledita trem ladjam, ki se podijo za globokomorskimi bogastvi, saj naj bi ta človeštvu omogočila zeleni preboj in razogljičenje družbe ter s tem preživetje planeta in človeštva (oceansko dno je namreč posejano s kamni, polnimi mineralov, nujno potrebnih za proizvodnjo baterij). Prva izmed njih je ladja kapitala – ladja v lasti belgijske korporacije na pacifiškem dnu z meritvami testira, ali je izrabljanje materialov, po katerih se človeštvu zdaj cedijo sline, »vzdržno« in seveda ekonomsko upravičeno. Druga ladja je ladja znanja – v upravljanju znanstvenikov, ki pa so zaradi sprege kapitala in marketabilnega znanja nekoliko zaslepljeni (prav o tej spregi govori Mladen Dolar v nedavnem intervjuju na Valu 202) in zato s prvo ladjo še sodelujejo, da lahko izvajajo svoje raziskave, ki naj bi razkrile »skrivnosti življenja na Zemlji«. Tretja ladja pa je ladja aktivizma – polna greenpeaceovcev, ki se nominalno zavzemajo za ohranitev oceanov, čeprav o tem govorijo s krova dvotonske ladje, ki je enako žejna nafte kot tiste, ki se za ohranitev oceanov ne zavzemajo. Predstava nam ob opazovanju teh treh ladij predstavi osrednji problem: zeleni preboj si človeštvo predstavlja samo na način, da vire energije zamenjamo, ne pa da se pretirani energetski potratnosti odpove. A predstava dlje od predstavitve problema ne seže.
Performerja ob vstopu na oder po nekaj trenutkih strmenja v gledalce sedeta za mizo, ki na sredini odra deluje kot nekakšna nadzorna konzola. Nad njo se namreč razprostirajo zasloni, na katerih gledalci spremljamo dogajanje, performerja pa ga v živo, pred nami, montirata in v različnih konstelacijah na zaslonih prikazujeta posnetke, besedila in fotografije. Performativa se skriva izključno v njunem upravljanju računalnika, v vsakem kliku, ki ga z milisekundno zamudo vidimo na ekranu, v vsakem premiku miške, v vsakem pritisku tipke. Na Debatni kafani, kjer sta avtorja sodelovala kot povabljena gosta, sta razložila svojo odločitev, da sedeta za mizo s hrbtom proti občinstvu in v živo montirata. Želela sta se namreč postaviti v medprostor gledajočega in gledanega ter s tem svoj zorni kot izenačiti z gledalčevim. Njun odgovor sem razumel, kot da naj bi to še dodatno učinkovalo kot potujitev in zatorej gledalce spodbudilo k aktivnejšemu gledanju. Čeprav učinek žive montaže, ki je zagotovo eden izmed najzanimivejših elementov uprizoritve, delno ustvarja ta učinek, njuna mizanscenska postavitev ravno nasprotno kvečjemu poveča učinek potopitve.
Foto: Nada Žgank
Gledališka estetska sredstva uprizoritve so šibka in dokaj borna, video material je sicer bogat (sploh glede na produkcijske možnosti, predstava je namreč nastajala v času pandemije), a zaradi šibke uprizoritvene moči samih performerjev je celota dajala vtis ogleda filma, le da se ta film dokončuje pred našimi očmi. S tem je sicer predstava odprla zanimivo polje intermedialnosti, a to glede na cilj uprizoritve deluje bolj kot nezaželen stranski produkt, saj nas odvrača od vsebine in problematike same. Uspelo mi je zbrati nekaj odzivov na njuni prejšnji predstavi trilogije in ugotovil sem, da je Iz globine estetsko verjetno najšibkejša predstava trilogije. Upam si trditi, da je prav zaradi tega odziv nanjo toliko slabši. Kot primer ponujam drugo predstavo iz trilogije, ki je med drugim opozorila na problematiko rudnikov litija, ki se uporablja kot glavna surovina v baterijah mobilnih telefonov. Del predstave sta zasnovala tako, da se je dogajanje odvijalo ravno prek mobilnih telefonov, kar je imelo vsebinski smisel in zato ponujalo estetizacijo na ravni pomenskosti, ta pa je misel, ki jo je predstava poskušala podati, še dodatno poudarila. Iz globine pa se v scenografiji sicer referira na ladjo znanja (znanstveniki v sobah s takšno postavitvijo ekranov namreč spremljajo morsko dno, medtem ko ga robotsko raziskujejo), a ta referenca k interpretaciji in pomenu predstave ni pomembno prispevala. Bolj ali manj gre za arbitrarno odločitev, ki na videz opravičuje dejstvo, da sta performerja s hrbti obrnjena proti gledalcem. Dramaturgija predstave je linearna in neizrazita, počasen in enakomeren tok predstave zgolj občasno prekine kakšen ironičen komentar, a tudi ti večinoma hitro izzvenijo kot manj uspešne šale, ne da bi interpretaciji predstave dodale nekaj substančnega.
Proti koncu avtorja odpreta morda najzanimivejšo tematiko: problematiko propagande oziroma služb za »odnose z javnostmi« (ki so, kot lahko vidimo denimo pri seriji Mad Men, v resnici samo propagandni politbiroji v preobleki) na področju varstva za okolje, a problem le nastavita in ga ne obravnavata in izpeljeta do rešitve. V predstavi predvajata različne vsebine, ki so produkt različnih služb za »odnose z javnostmi«, do katerih zavzameta bolj ali manj kritično držo. Med drugim predvajata tudi risano zgodbo o želvji družini, ki jo globokomorsko rudarjenje stane domovanja. Video je namenjen manipuliranju s čustvi, in kljub temu da gre nedvomno za koristno sporočilo, takšen video spada v predal propagandnih videov. V trenutku po videu se v predstavi ponuja prostor, da bi avtorja gledalce zadela tam, kjer jih najbolj boji – tudi sam sem v tistem trenutku zares začutil stisko malih želvic in dobil sem občutek, da sem »padel na foro«. Ravno takrat bi avtorja lahko izkoristila trenutek in me opomnila, da je tudi to propaganda, ter zavzela nekakšno kritično držo do vseh oblik »odnosov z javnosti«. A predstava tudi na tej ravni ne gre dovolj daleč. Opozoril bi tudi na dokumentarni film Alija Tabrizija Seaspiracy, ki govori ravno o hinavskem pristopu tako imenovanih okoljevarstvenih organizacij, ki za zaprtimi vrati omogočajo in varujejo glavnega sovražnika oceana – to je komercialno ribarjenje. Predstava bi lahko na tem mestu, kot to stori Netflixov (ja, celo Netflixov) film, opozorila na slepo kupovanje narativa, ki nam ga prodajajo organizacije, ki se sicer opredeljujejo kot aktivistične in antisistemske, a v veliko primerih ni tako.
Predstava Iz globine bi lahko govorila o treh kapitanih apokalipse s tremi ladjami sredi oceana, pa sta se avtorja odločila, morda celo nezavedno, da bosta enega izmed kapitanov favorizirala in nekritično obravnavala. Kljub spoštovanja vrednemu obsegu raziskav in predanosti je predstava zgolj napraskala povrhnjico vsebine, ki jo je obravnavala, obenem pa tudi gledališko estetiko potisnila na stran. Kar je ostalo, sta morda nekoliko inovativnejša forma »žive montaže« in grenak priokus, da smo si ogledali predstavo, ki se dela, da je objektivna, v resnici pa je vse prej kot to.
Zahvaljujem se Filipu in Karolíni, da sta mi pred kratkim priporočila film Seaspiracy.