Recenzija predstave Pohabljeni Luisa Guenela Sota in Ébane Garín Coronel, izvedene 25. avgusta 2022 v Stari mestni elektrarni.
Predstava Pohabljeni čilskega kolektiva Cuerpo Sur je poskus dekonstrukcije čutov, ki gledalca povede v različne prostore občutenja, predstavljanja in spominjanja. Ti prostori se drug v drugega prelivajo brezšivno, po fenomeno-logiki postopnega izginjanja vidne zmožnosti zaradi pohabljenja oči. Strukturno izčiščena zgodba o protestih v Čilu leta 2019, na katerih je zaradi policijskega nasilja več kot sto ljudi izgubilo vid, se meša z interdisciplinarno izkušnjo, ki poskuša resnične zgodbe čilskih pohabljenih protestnikov prevesti v gledališkemu občestvu razumljivo obliko.
Foto: Nada Žgank
Prikazati postopni prehod v popolno slepoto ne le nekomu, ki vidi, ampak nekomu, ki je prišel v gledališče zato, da bi gledal, neizogibno zahteva dvojno igro – najprej dobro strukturirano montažo resničnih zgodb, nato pa še dovolj spretno in postopoma vtkano tematizacijo gledalčevega lastnega gledanja. Če bi slednja komponenta umanjkala, bi lahko prevladal dokumentaristični moment, zaradi česar bi se gledalcu lahko zdelo, da predstava od njega zahteva opredelitev.
Dejstvo, da je treba podpreti zatirane, je samoumevno, gledališče pa naj bi stopalo po mejah dejanskega in samoumevnosti sveta poglabljalo do točke, ko niso več samoumevne. Sploh če gre za samoumevnosti družbenega in političnega tipa. Zato je bilo primerno, da smo gledalci svoje gledanje začeli v samoumevnosti par excellence, torej v utelešenosti. Začeli smo na odru in nekaj minut gledali, kako igralki s kladivom tolčeta po kamnu. Nekateri so mižali, da jim koščki kamna ne bi prileteli v oči, drugi smo verjeli v varnost razdalje in gledališke fikcije.
Pripoved, ki smo jo zaslišali nekaj minut kasneje, se je za razliko od utelešenega pristanka na odru začela izrazito abstraktno, z nekaj filozofskimi puhlicami o tem, kako nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani, ali barva, ki je za nas modra, za nekoga drugega morda ni rdeča. Smisel ontološkega začetka se je razjasnil šele kasneje, ko je pripoved postopoma postajala vse bolj realistična, ob koncu pa predvsem magično realistična. Na podoben način se je smisel vidne neposrednosti z začetka pokazal šele v odnosu do kasneje vpeljanega meta-pogleda, porojenega v specifični odrski postavitvi. Po začetnem prizoru smo se namreč gledalci razporedili v dve nasproti stoječi si tribuni, zaradi česar je naš pogled postal posredovan skozi pogled drugega.
Eno telo se je najprej razcepilo v dvoje teles, izmed katerih je bilo vsako obrnjeno proti enemu delu občinstva. Če sta bili v prvem delu dve telesi še vedno v vlogi dveh oseb, pa sta proti koncu vse bolj izgubljali svoje tipične lastnosti.
Tudi prizori so bili – glede na dogajalni čas, kraj ali vrsto govorjenega besedila – postavljeni v dvojice, v katerih je drugi izmed prizorov vselej deloval kot zbledela različica prvega. Posebej dobro je funkcionirala dvojica prizorov, v katerih sta igralca, prek njiju pa tudi gledalci, iz zvočnikov dobivala napotke. Medtem ko smo v začetku poslušali napotke za sestavljanje DIY ščitov za protestnike, smo v zadnjem prizoru poslušali napotke za hojo po sobi. »V prvem obdobju ti bo težko, a sčasoma se boš navadil,« se je slišalo iz zvočnikov.
V tej fenomeno-logiki, ki nas je v slabi uri postopoma raztelesila in popeljala v svet temačnih sanjskih odslikav, je bilo težko zaslediti odtenek angažiranosti, ki smo ga od uprizoritve morda pričakovali spočetka. Medtem ko je bila povezava vida s spominjanjem dobro zasnovana, je umanjkala tematizacija spominjanja kot zavedanja političnih krutosti, ki so se zgodile v preteklosti. Gosta oblaka dima, ki sta jih ob koncu izstrelili dimni mašini, sta oder zagrnila v pozabo, kot da bi beleženje spominov za vekomaj zamrlo - protesti, ki so nekoč v ljudeh vzbujali pogum, pa kot da bi postali zgolj dozdevek, temačna sanjarija zmedenega uma.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.