Recenzija performansa Fasciarium Susane Botero Santos, izvedenega 26. avgusta 2022 v Stari mestni elektrarni.
Po odru odetem v kožno, feminino rožnato barvo, je postavljenih precej različnih predmetov ‒ nekaj po mizi, nekaj zbranih na stolu, nekaj pa razstavljenih na mizici spominjajoči na oltar. Na platnu se odvrti posnetek izpovedi humanoidne kreature, odete v namensko »površno« izdelan in bizaren kostum, ki s tkaninami kožnih odtenkov, zavezanimi preko telesa in obraza postavlja njeno identiteto pod vprašaj. Pripoveduje nam o puljenju svojih las in dlak kot načinu spoprijemanja s stresom, s čemer poveže vprašanje telesne podobe s samopoškodbami in psihološkimi težavami.
Foto: Nada Žgank
Po tem uvodu besedo prevzame Susana Botera Santos, ki se med pripovedovanjem o sebi in svojem telesu opazuje v ogledalu ter stalno ureja in preureja tako sebe kot oder. Med naborom posameznih izkušenj in razmišljanj lahko izluščimo ključno temo ‒ prevpraševanje lastne identitete, ki jo avtorica naslavlja izključno iz vidika telesa, pri čemer je njena samopercepcija prepletena s pogledom zunanjih opazovalcev. Četudi pripoved temelji na objektivnem (p)opisovanju posameznih doživljanj, se tako lahko vprašamo, ali povedano res določa identiteto umetnice? Kako močno jo lahko določajo podočnjaki? Se bo njena identiteta spremenila, če jih bo z zadostno nego zmanjšala?
Z nenehno uporabo predmetov in zavzemanjem različnih poz, ki pripovedi dodajajo različne konotacije, Botera Santos oder preuredi v metaforičen intrapsihični prostor, ki ga lahko raziskuje, z razstavljenimi predmeti pa upodobi elemente svojih mentalnih slik, misli in idej, s katerimi stopa v oprijemljive fizične interakcije. Posebej učinkovita je domiselna uporaba kosov blaga, s katerimi umetnica svojemu telesu dodaja nove pomene. Poslikane tkanine, ki si jih nadene, izpostavljajo njeno s formo ženskega telesa določeno spolno identiteto. Z risbami na tkaninah v premislek postavi podobo golih prsi in penisa, medtem ko se s pokrivanjem celotnega telesa pretvori v amorfno gmoto, kar nakazuje preseganje telesnosti in večji stik z dušo. Po drugi strani prekrivanje obraza v kontekstu seksualnega vedenja zamaskira njeno osebno identiteto, pozornost pa preusmeri na njene boke in zadnjico.
Pripoved iz osebnega doživljanja telesa preide v družbene teme z močno feministično konotacijo. Skozi perspektivno ženskega telesa podana doživljajska pripoved se konkretizira s pričevanjem o odraščanju v katoliški šoli za dekleta, umetničinem odnosu do moških in do svoje seksualnosti. Naša pozornost preide iz doživljanja intime telesnih doživetij ene ženske v položaj ženskega telesa v širši družbi, osebna in vsakdanja pripoved pa se prelevita v neosebno abstraktno slikanje. Pripoved se zaključi s poudarjanjem roza barve – barve vagine, tako, da nam umetnica predoči miselno vizualizacijo nedoločene ženske na roznem stranišču in roznih ribjih glavah.
Prvemu delu predstave sledi kontrasten presek. Iz samoabsorbirane pripovedi avtorice, se zavesa odra odpre v globino. Subjekt predstave postanemo gledalci, povabljeni k sodelovanju v eksperimentalnem prostoru, posebej zasnovanem za odkrivanje naših teles in svoje telesne identitete. Le-to lahko na različnih postajah s pomočjo nastopajočih, oblečenih v kostume spominjajoče na humanoidno kreaturo iz uvodnega posnetka, raziskujemo preko: čutenja srčnega utripa, zrcaljenja naših gibov, popravljanja organov, diagnoze telesnega stanja in odevanja v različne kose tkanin. Kot nam je prej ponazorila Botero Santos, smo se tudi sami lahko spreminjali in opazovali vpliv teh sprememb. Raziskovalni prostor je vsakemu posamezniku ponudil čuječ moment, v katerem se je lahko posvetil samemu sebi in svoji primarni biti – telesu.
Umetničina osredotočenost na lastno telo, njeni pomisleki, ranljivosti, predsodki, ideje in radosti so postale vzorec raziskovanja identitete za občinstvo. Tako je vsak lahko s prirejanjem svoje podobe osvetlil različna prepričanja o sebi, popravil navidezne pomankljaje svojega telesa, se zamaskiral, odstranil na videzu osnovane predsodke ali pa se prelevil v nadrealistično fantazijsko bitje. Postopoma smo se na odru zbrani gledalci preoblikovali v bizarne kreature. »Površno izdelani« abstraktni kostumi, so nam odprli dodatno dimenzijo domišljijske interpretacije, hkrati pa ponudili priložnost za bolj iskreno samorefleksijo. Čuječnost se je stopnjevala, opazovali smo sebe in drug drugega, kar pa se je na koncu performansa prelevilo v divje plesanje, ki bi ga lahko označili za praznovanje lastnih teles in izražanje sebe preko medija, kateremu se predstava Fasciarum ves čas posveča ‒ telesu.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.