Zapis o predstavi Krog, videni na festivalu Mladi levi 25. avgusta 2022 v Cukrarni
Kolektiv Nomunent Group se v predstavi Krog ukvarja s prostori, ki jih ni več. Ob natančnem raziskovanju zvokov, materialnih ostankov in pričevanj gledalcem pripovedujejo zgodbo o parkih, ki obstajajo le v sledeh pomembne, a zmeraj bolj pozabljene preteklosti.
Sledi so tiste, ki jih je najtežje izbrisati, saj se pojavljajo na načine, ki jih mnogokrat ne pričakujemo: v živih in neživih organizmih, odnosih, ljudeh in njihovih zgodbah. A prvotni prostor ostaja, četudi v mnogih preoblekah – in načinov za njegovo pripoved ni malo.
Foto: Nonument Group
Neja Tomšič, ki je predstavo zasnovala, pravi, da je začela preučevati, kako iz pozabljenih prostorov razberemo, kaj se na področju dela in sreče dogaja v naši družbi; ali z drugimi besedami, kako se razumevanje prostega časa odraža v organizaciji materialnega. Pri tem jo je zelo pritegnila tema parka kot prostora, kjer z očesom potuješ, se sproščaš in raziskuješ. Kaj je v tem kontekstu potemtakem propadel park?
Predstava Krog je skupek pripovedi, performansa, zvoka in skulptur, ki skupaj v domišljiji gledalca gradijo sliko parka. Ker se njegove fotografije do konca performansa ne razkrijejo, se ideje v glavi vsakega posameznika izoblikujejo po svoje, kar dokazuje, da je tudi kolektivni spomin izjemno partikularen.
Soundscape, ki ga slišimo v ozadju, z industrijskimi zvoki prav tako spomni na proces gradnje – ali razpada – kot Pruitt-Igoe v Koyaanisqatsi Godfreyja Reggija, če ga predvajaš naprej ali nazaj. S tem lepo vizualizira misel, ki jo na odru s citatom Roberta Smithsona poudari arhitekt Miloš Kosec: gradbišča so nasprotne ruševine. A kot pojasni kasneje, je posebnost (in neke vrste prednost) ruševine v tem, da je očiščena uporabnih vrednosti in tako svobodna.
S tega vidika je Krog precej gost preplet vtisov in konstruktov. Kombinacija treh zgodb (park v Aleksandriji, park v Cluj-Napoci in Cukrarna) ter številnih tehnik pripovedovanja tako ne pusti veliko prostora, da bi se poetičnost, ki veje iz osebne izkušnje, obudila tudi v sicer distanciranem gledalcu. Poetika se mora prikrasti sama, brez okvirjev, pa če so še tako okrogli. V predstavi pa je, nasprotno, referenc in ravni sicer občudovanja vredno veliko, a se ti bolj medsebojno potrjujejo in vizualizirajo že izrečeno, kot pa odpirajo nove realme. Čeprav je tema izjemno relevantna in v arhitekturi zadnje čase tudi precej izpostavljena, pa je ostalo na koncu vendarle malce nejasno, kaj v bistvu želi vzbuditi v gledalcu.
Če tega nekoliko zmanjka v Krogu, pa se čudovito izrazi v Hoji okrog vrele kaše, še enega Nonumentovega performansa, ki je potekal nekaj dni prej. Tam je bilo za izraz podobno kompleksne situacije prisotnih veliko manj elementov; fokus gledalca je bil zgolj na stavbi, Plečnikovem stadionu, njenem okolišu in lastnem odnosu do obojega. Ker je bila pripoved pretežno raziskovalno obarvana in s tem čustveno dokaj nepristranska, je posamezniku ponujala prostor za lastno opredelitev do opazovanega. Lestve, ki pa so bile ob tem edini dodatni element, so delovale kot gesta – povabilo k temu, da si kot javnost na javnem kraju vzamemo (ali pa zavrnemo) moč, ki nam je bila odvzeta. In s tem je bilo povedano (ter občuteno) vse.
Podobno moč ima v Krogu peskovnik, po katerem Neja riše zgodbo parka. Gradnja tujega sveta v pesku skozi zelo osnovne, tako rekoč najdene elemente obudi tiste vrste domišljijo, ki omogoča, da so resnični parki, čeprav zapuščeni, še zmeraj uporabljani in polni. Hkrati je sam akt premika roke po črnem pesku pokazal, da je včasih že eden izmed elementov dovolj močan, da zbudi mnogo več kot množica primerov.
Zanimive so tudi skulpture, delo Martina Briclja Barage, oblikovane iz materialov, najdenih na različnih gradbiščih. Zavrženi elementi tako izgubijo originalni kontekst in najdejo novega, vendar ostaja vprašanje, ali zaradi tega delujejo drugače; in kakšna je potemtakem njihova vloga?
Na koncu predstave nas umetniki iz za nas imaginarnega sveta romunskega parka pripeljejo nazaj v prostor, v katerem se je vse začelo, a ki je do tu deloval zgolj kot medij za neko drugo pripoved. Sedeč na tleh in tako dobesedno prizemljeni opazujemo prostor, ki se po svoji najboljši moči trudi, da bi ostal nevtralen. Cukrarna, bivša rafinerija sladkorja, ki kljub neznatnim količinam sladkega za mnoge ostaja še tako grenka – in renovacija katere je bolj kot stavbo prenovila predvsem identiteto. Zgodba obstaja, dokler obstaja njena fizična manifestacija, pravijo člani Nonumenta – ko ljudje kot njeni pripovedovalci umrejo, ostanejo sledi na stavbi. In če se stavba odloči tem sledem odpovedati?
Zanimivo je tudi pomisliti, skozi kaj drugega kot skozi človeka in njegove arhitekturne posege se prisotnost zgodovine potemtakem kaže? Kako se na primer odraža v lokalni biosferi? V predstavi je omenjen požar, ki je povzročil, da je sladkor pronical skozi tla tovarne v zemljo, zaradi česar je ta še zmeraj sladka. Kako so se na to prilagodili tam živeči organizmi, nosilci tega spomina?
Noben prostor ni nikoli prazen, je zapisal Gaston Bachelard v Poetiki prostora. Povsod so namreč sledi zgodovine, spominov, nekega pozabljenega obstoja, katerega opomin ostaja, dokler obstaja njegova manifestacija – ali v steni ali v človeku, ki se je te stene dotikal.
In če želimo, da pride to do izraza, moramo dati prostoru prostor, da spregovori in da ga slišimo.