Recenzija predstave Haribo Kimchi, uprizorjena 30. avgusta v Plesnem Teatru Ljubljana.
Pred performansom Haribo kimči se gledalec znajde pred stojnico z ulično hrano z rdečo streho, ki še zakrita sameva na odru. Po kratkem posnetku seulskih cest, ki se projicira na zaplato stojnice, avtor performansa Jaha Koo gledalcem razkrije njeno notranjost. Na mizi z rdečim prtom stoji manjši pult, poleg njega pa sta električni štedilnik in bel kuhalnik za riž. Avtor oznani, da je stojnica odprta za strežbo, in iz občinstva na večhodno večerjo povabi dve gledalki. Med kuhanjem občinstvu pripoveduje o spominih, ki so povezani z jedmi na jedilnem listu. Več kot očitno hrana prevzame glavno vlogo v performansu.
Zgodbe, ki jih avtor pripoveduje, se v vseh primerih končajo z negativnima občutkoma anksioznosti ali sramu; vzbudi ju spomin na dogodke, povezane z jedjo, ki je tudi trenutno v pripravi. Bodisi gre za spomin pripovedovalčevega očeta iz korejskih protestov v osemdesetih, ko se je vonj ocvrtega piščanca mešal z vonjem ožganih trupel, bodisi za spomin na migracijo iz Koreje v Nemčijo, ko je pripovedovalcu na balkonu razneslo vrečo kimčija in so njegovi novi sosedje cedenje tega zamešali za tok krvi z zgornjega balkona.
Gledalec pripovedovalčeve spomine podoživi prek vseh čutil. V primeru eksplozije kimčija dvorano napolni vonj po zelju in na ekranih ob stojnici se čez posnetke ulije tok krvi. Vsem pripovedim sledijo glasbeni vložki avtorja, ki spomin prek šaljive pripovedi kontekstualizirajo. V določenih primerih se refreni najprej zdijo hudomušni, ob dodanem kontekstu vesele anksioznosti pa smeh v dvorani tudi zamre.
Pripovedi, kot je spomin na prtljago, prežeto z vonjem kimčija, avtor občinstvu podaja z zdravo mero apatičnosti, da lahko v njih hitro prepoznamo banalnost situacije, če jo opazujemo z distance. Kljub temu pa gledalcev ne zgrešijo vdori sramu in anksioznosti v povezavi s predstavljenim spominom. Ta dinamika da gledalcu občutek, da se zabava, ampak se morda ne bi smel.
Hrana v performansu ne igra vloge živila, temveč je opomnik na pretekle neprijetnosti ali negotove okoliščine, v katerih se je pripovedovalec znašel. Rečeno drugače, hrana predstavlja socialni kontekst omenjenih dogodkov, vse od travm pripovedovalčevega očeta do korejskega preseljenca, ki ga vonj korejskega zelja lovi vse do Nemčije. Tako gledalec vstopi v avtorjev svet in tam sledi kramljanju pod streho stojnice, ki ob stiku s hrano iztiri in se spremeni v spiralo asociacij, ki vodijo do prej omenjenih negativnih emocij.
Foto: Nada Žgank
Gledalec avtorjevi spirali asociacij ves čas sledi in občuti njegov zdrs iz trenutne situacije zaradi neobvladljivosti sveta okrog njega, ki ga krpa z vzhičeno veselimi pesmimi in liki. Ti pa vseeno vsebujejo razpoke, skozi katere še vedno mezijo anksioznost, sram in stres. Primer tovrstne razpoke je vesel nasmešek bombona Haribo v obliki medvedka ali male prozorne robotske jegulje, ki žari v prijetnih odtenkih. V obeh primerih se predmet zdi prikupen, a spremljajoča glasba ter projekcija z besedilom, barvami in rabo kamere nasmejanega gumijastega medvedka in barvito jeguljo spremenita v manifestacijo negativnih občutkov z nasmeški.
Sestava scene se zdi ključnega pomena pri vodenju gledalčeve pozornosti do vzdušja, ki ga specifični del predstave želi podati občinstvu, in to avtorju tudi v veliki meri uspe. Ko je v ospredju ustna pripoved avtorja, se ob uporabi zaslonov pri strani zdi, da neki korejski kuhar prišlekom pod streho svoje stojnice pač razlaga zgodbice, ko pa je treba nasloviti ostudne kapitalistične implikacije bombonov Haribo, se scena prek glasbe in projekcije na zaslonu zdi večja in na naša čutila pritisne močneje. Vse skupaj nas na zelo nemoteč način popelje od pripovedovalčeve percepcije ulic Seula do manjšega prostora ene od mestnih stojnic s specifično hrano in aromo, to pa nas privede do spominov in naposled širših družbenih ali osebnih situacij, ki jih ti spomini izzovejo.
Vid Zaman
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.