Uprizoritev Vse vključeno nas s tribune popelje v opazovanje na odru zgrajenega galerijskega prostora sodobne konceptualne umetnosti, v katerem se pred nami najprej odvije prizor gibalne reinterpretacije dokumentarnih fotografskih utrinkov vojn. Temu sledi voajersko opazovanje vodstva po razstavi, pri katerem parodirano zastavljeni lik kustosinje skupino beguncev popelje na različne postojanke konceptualnih domislic fiktivne razstave. Ta naj bi obravnavala in predvsem estetizirala vojne utrinke z Bližnjega vzhoda. Celoten ogled razstave se konča s poskusom dramaturškega preobrata, ko čuvaja razstave sestrelita kustosinjo in ostanke njene umetne krvi preneseta na slikarsko platno. Kustosinja takrat ta preobrat prekine, begunce pošlje med občinstvo ter pollockovsko sliko svojih krvavih madežev prestavi v gift shop, ki se skriva na drugi strani konstrukcije galerijskega prostora na odru, kamor nas povabi, naj pridemo končno zapravljat svoj denar.
Foto: Nada Žgank
Vse vključeno je še ena od uvoženih belgijsko-nemških pompoznih uprizoritev, ki z najbolj dobesednimi sredstvi prikazuje, kaj vse je narobe z zahodnoevropskim teatrom. Uprizoritev, ki temelji samo in izključno na konceptu, nanj stavi in se razen s poskusom vpeljevanja različnih provokativnih foric in idej ne zazre sama vase in ne preizprašuje, kaj z uprizoritveno obliko na omenjeno temo lahko subverzira, je le še en produkt kvazipolitičnega teatra, ki pa, razen da se ukvarja z estetizacijo vojnega nasilja, s politiko nima absolutno nič. V najboljšem primeru gre za uprizoritev, ki je kritična, vendar se ta kritičnost verjetno bere drugače, kot so si jo zastavili ustvarjalci. Zdi se, kot da uprizoritev poskuša kritizirati sodobno konceptualno umetnost, vendar pa na koncu ta ista sodobna konceptualna umetnost tudi postane in pravzaprav nezavedno kritizira samo sebe pred našimi očmi. Zato se tudi pisanje kritike, recenzije ali odziva o uprizoritvi zdita zgolj prepis in opis tega spodletelega poskusa. Če bi se uprizoritev na metagledališki ravni ukvarjala s kritiziranjem same sebe, bi morda zanjo še bilo nekaj upanja, ker pa je jasno, da ustvarjalci in izvajalci mislijo, da so nad vsem in da oni sami niso subjekt te iste kritike, pa se vse skupaj zdi samo zelo vzvišeno in hkrati naivno.
Uprizoritev, ki kriči po zahodnoevropskem budgetu, saj se nam na odru servira vse od zgrajene imitacije galerijskega prostora, različnih scenskih waw trikov in elementov, kot je tabla prihodov in odhodov letaliških terminalov, ki izpisuje število smrtnih žrtev, prek razstavljenega dima ruševin do zgrajenega gift shopa s prodajo uprizoritvi prilagojenega mercha, nam dejansko pokaže, da se radikalnost res da kupiti, in še več kot to, z njo je mogoče tudi dodatno zaslužiti. Uprizoritev stavi na radikalnost in provokacijo, vendar ob tem ne pomisli, da se prava radikalnost ne skriva v velikih konceptih in budgetih, temveč v učinku, ki ga pri gledalcu sproži.
Ceneni poskusi moralizma, ki izrabljajo skupino lokalnih beguncev, da bi nam ti na odru pokazali svojo in medias res retravmatizacijo, zaradi katere naj bi v točki, ko nas gledajo v oči, ko zapuščajo oder in se nam pridružujejo na tribuni, v nas vzbudili belsko krivdo, samo še poudarjajo dejstvo, da so ti begunci tam samo in izključno kot sredstvo moralizma. Morda v kakšni drugi ponovitvi, s kakšno drugo skupino beguncev, stvar deluje nekoliko drugače, vendar pa smo na ljubljanski ponovitvi v Elektrarni na odru gledali skupino beguncev, ki se obravnavajo kot neumni, nepoznavalski in predvsem ne kot ljudje, temveč kot samo in izključno begunci. Omenjeni nimajo mikrofonov, zato z velikega odra Elektrarne slišimo njihove misli in izjave samo v skrajšanem pokroviteljskem povzetku kustosinje, ki pa jih na več mestih tudi brezsramno smeši. Na odru gledamo skupino, ki ob zvokih strelov in bombardiranj strmi v ogromno projekcijo prelivanja barve, ki namiguje na prelivanje krvi, vse skupaj pa postane tako perverzno, da bi najraje tej isti skupini v roke dali stojala za mikrofone, ki jih performerji uporabijo za inscenacijo strelnega orožja, ter jim dovolili, da na tej točki z uprizoritvijo naredijo to, kar si oni želijo. Uprizoritev, ki želi kritizirati kapitalistično izkoriščanje tragedije Bližnjega vzhoda, to tragedijo izkorišča tudi sama in izkoriščanje tudi nadaljuje, ko begunce zasede v vlogo beguncev in jih samo kot begunce tudi obravnava.
Uprizoritvi kljub dobro zastavljenemu konceptu in dovršeni produkciji spodleti v izvedbi. Karikiranje, parodiranje, ironiziranje ter sarkastični cinizem, skozi katerega uprizoritev problematizira zahodnoevropski kontekst vizualne umetnosti, nikoli ne presežejo karikature. Vse od začetka do konca uprizoritev in razstava ostajata karikatura samih sebe, s čimer ne vzpostavita nikakršne distance, znotraj katere bi lahko razumeli, kakšna pa je »prava« umetnost, ki se ji ne bomo smejali in bo dejansko obravnavala problem vojnega okoriščanja.
Norčevanje iz arta, artistov in art scene sploh ne bi bilo videti tako ceneno, če bi bilo dejansko umeščeno v konkreten galerijski prostor, ki se problematizira, če bi občinstvo s tribune popeljali na razstavo skupaj z najetimi lokalnimi begunci ali namesto njih ter če bi ustvarjalci in izvajalci razstavo jemali skrajno (pre)resno (kot se za resen art spodobi) ter nam jo tako tudi ponudili. Umetniški brezokusni elitizem, ki ga uprizoritev problematizira, je tako tisto, kar ostane na površju, zato na estetizacijo in prodajo vojnih objektov v resnici na koncu pozabimo, zaradi česar bi to uprizoritev lahko najlažje opisali kot primer, ko koncept uprizarja teater, namesto da bi teater uprizarjal in udejanjal koncept.
Najzanimivejši element predstave sta pravzaprav »lika« čuvajev, ki edina ponujata drugačen odnos do uprizoritvenega gradiva in prehajata med funkcijo galerijskih čuvajev, ki dogajanje nadzorujeta, spremljata, za njim pospravljata, mu asistirata, ter funkcijo dveh performerjev, ki izvajata različne koreografske inscenacije in estetizacije nasilja. Čuvaja sta edini dramaturški element, ki izstopi iz polja cinične karikature ter ponudi distanciran komentar dogajalne vsebine, žal pa tudi njuna funkcija proti koncu zvodeni, saj z odra izgineta skupaj z abstraktno sliko krvi sestreljene kustosinje.
Čeprav si uprizoritev od začetka do konca neumorno prizadeva, da bi bila radikalna in kritična, pa ravno zaradi nenehnega poudarjanja te intence zapade v polje všečnega in festivalskega ter se oddalji od realnih učinkov, ki jih je v odzivu gledalcev verjetno pričakovala. In če uprizoritev že umešča izvrsten kraftwerkovski komad Stop imperialist pop izvajalca Atom, ob katerem čuvaja na začetku uprizoritve koreografsko inscenirata slike vojnega nasilja, naj to tudi sama postane – Stop theatre pop.