Termoelektrarne bi morali v 21. stoletju zapirati, mar ne?
Stanje sodobne Slovenije lahko orišemo kot polje med dvema termoelektrarnama. Prva je TEŠ 6, katastrofalna, 1,4 milijarde evrov vredna investicija v negospodarno in okoljsko škodljivo kurjenje fosilnih goriv na vrhuncu zavedanja okoljske in podnebne krize. Na drugi strani polja je Stara elektrarna na Slomškovi v Ljubljani. V času gradnje že nekoliko zastarela je proizvajala elektriko na še mnogo bolj umazan način kot TEŠ 6 120 let pozneje. Vendar pa so njeni kotli ugasli, bati pa že več generacij stojijo. Na prvi pogled je Stara elektrarna natanko tisti tip termoelektrarne, ki jo v Sloveniji podnebnih sprememb in okoljskih katastrof potrebujemo: zaprta in ugasla.
Vendar pa je Stara elektrarna v zadnjih dvajsetih letih spet tovarna z intenzivno proizvodnjo. V upravljanju zavoda Bunker je postala prodorna tovarna za umetniško produkcijo in družbeno refleksijo. Obenem pa so njene opečnate stene, na katere pritiskajo prekarni pogoji upravljanja, vedno višje zemljiške rente okoliških gentrificiranih ulic in včasih rušilni sanacijski posegi v sosedstvu opozorilo, da ni bolj krhkih sten od tistih, ki ščitijo umetniško avtonomijo.
Foto: Nada Žgank
Je prav, da je Stara elektrarna spet v pogonu? Mar ne bi morali termoelektrarne v 21. stoletju zapirati? Zapiranje termoelektrarne je zapleten in včasih protiintuitiven proces, samo nekoliko preprostejši od zapiranja rudnika. Zapiranje rudnika je zaradi tveganj, ki bi ga prinesli naenkrat opuščeni rovi za ljudi, ki živijo nad njimi in naravno okolje okrog rudnika, bolj podobno drugačnemu režimu obratovanja, nadzorovanemu poplavljanju rovov in dolgoročnemu, včasih večstoletnemu upravljanju rudnika v novih razmerah. Zapiranje rudnika je pravzaprav zelo podobno obratovanju rudnika, samo da z manj zaposlenimi in z manjšimi okoljskimi posledicami. Podobno zapiranje termoelektrarne ne bi smelo vključevati samo prekinitve kurjenja kotlov in izvzema elektrarne iz omrežja, ampak tudi okoljsko sanacijo opustošenja, ki ga je elektrarna pustila na svoji okolici ter v rudnikih, od koder so prišla fosilna goriva (bodisi v Rdečih revirjih bodisi v Indoneziji). Vključevati bi moralo prestrukturiranje delovne sile in vzpostavitev drugih, okoljsko in družbeno sprejemljivejših virov za energijo, ki bi lahko smiselno nadomestili izpad proizvodnje elektrike. Zapiranje termoelektrarne pa bi po mojem moralo enako bistveno vključevati tudi družbeno refleksijo in sanacijo.
Stara elektrarna je torej natanko tisti tip termoelektrarne, ki jo v Sloveniji podnebnih sprememb in okoljskih katastrof potrebujemo, in to ravno zato, ker ni zaprta in ugasla, ampak je dinamični stroj družbene refleksije, ki ga že skoraj dve desetletji poganja zavod Bunker. Infrastruktura družbene refleksije se mi zdi bistveni sestavni del vsake uspešne družbe v dobi nenehnega prilagajanja na nove življenjske razmere. Okoljska in družbena sanacija ni samo tehnični izziv, ampak je tudi, če že ne predvsem, kulturni problem. Zaradi vloge sodobne umetnosti, ki jo ključno opredeljuje naloga družbene refleksije, zato ni naključje, da se v nekdanjih industrijskih dvoranah tako pogosto naseljujejo umetniške vsebine. Stara elektrarna ni samo spomenik industrijske dediščine, ampak tudi eden izmed ključnih primerov, kako je lahko revitalizacija industrijske dediščine obenem infrastrukturna podlaga jutrišnjega sveta. Refleksijo naše družbe, njene pogoltne požrešnosti po naravnih in človeških virih, Bunker opravlja že dvajset let. Dvajset let zapira Staro elektrarno, zavedajoč se, da gre pri družbeni in okoljski sanaciji za dolg, morda celo kontinuiran proces, ki je utemeljen na nedovršniku, podobno, kot je zapiranje premogovnikov ali rudnika živega srebra v Idriji proces, ki se ne da kar tako prekiniti ali dokončati. Navsezadnje so ustanove, kot je Bunker v Stari elektrarni, pogoj za prestrukturiranje družbe na način, da bosta izvedljiva tudi zapiranje in sanacija okoljskih in družbenih posledic TEŠ 6. Slovenija je polje med obema elektrarnama. Odgovor na vprašanje, katero elektrarno bomo zaprli, ponuja tudi odgovor na vprašanje, ali bomo lahko prevzeli odgovornost za prestrukturiranje družbe za preživetje v prihajajočih zagatnih časih.