Zapis o predstavi Andreje Rauch Podrzavnik: Origami, ogled 28. januarja 2023
1. slika
Papir je nenavaden material, zanj velja podobno kot za denar, tudi zato, ker je na njem denar natisnjen: je sočasno nesnoven in najbolj konkreten. Na njem ni natisnjen samo denar, ampak tudi marsikaj drugega, še vedno je prepoznan kot osrednji nosilec pisave, pisava pa je abstrakcija v odnosu do jezika, ki je že sam po sebi v človeško tkivo utelešena abstrakcija, nematerija, vpisana v materijo. Papir je izjemno poceni in hkrati neprecenljiv, odvisno od tega, kaj na njem piše. K tej dvoumnosti prispeva tudi njegova predmetna narava. Je izjemno tanek, skoraj dvodimenzionalen, torej imaginaren.
Na začetku je čez oder razgrnjena velika plahta, ki se zdi trdna toliko kot deske. Vendar je dejansko kontingentna, mogoče jo je premikati, prepogibati, odstraniti. Zvok dotika plešočega telesa je domačen in nedomačen obenem, potujuje odrski prostor, hkrati pa nas v povečani obliki premešča v vsakdanjost, kjer imamo ves čas opravka s papirjem. Smo v prostoru, ki je torej sočasno vsakdanji in izvzet iz vsakdanjosti. Atmosferična, svetla, polna ritmična glasba drži predstavo v svojem objemu, kot bi jo zvok zaokrožal, ji dajal mehko trdnost v sebi zaokrožene celote.
Prostor gibanja je podoben reliefu papirja, prepognine se pojavljajo vsepovprek, pričajo o skrivnosti naključja, ki ga ne more odpraviti met kocke, in naključja, ki proizvaja potrebo po metu. Kar vznikne v trenutku, tudi če se želi vpisati za zmeraj oziroma za nove ponovitve, se mora razpustiti, na papirju ostane belina, vendar tudi sled premika, neopazna, izgubljena v množici. Se s to končnostjo gradi občutje neskončnosti?
Oder-papir lahko v hipu postane banalen, razstavljen s tem, ko obvisi nad njim, upognjen kot kos perila. Prehod iz prve slike v drugo je mehek, Andreja Rauch Podrzavnik občinstvu reče, da lahko počaka na sedežih ali pa stopi v preddverje, kakor želi, odrski prostor se razširi na celotno stavbo Elektrarne, odpirajo se možnosti.
Foto: Nada Žgank
2. slika
Karton je konkretnejši od belih listov papirja. Včasih daje občutek trdnosti, v karton spravljamo stvari in jih v njem prenašamo. Ko se raztrga, smo razočarani, izda naša pričakovanja. Njegova temna barva in sicer grši videz ga konkretizirata, opozarjata na njegovo domačnost s surovimi materiali in dejavnostmi.
Ista snov, drugi učinki. Kosi kartona na odru so bolj opeke ali deske kot filozofična fluidnost plaht. Glasba vztraja, v novih okoliščinah pa gib deluje bolj gotovo, oprijemljivo, dobi zalet in postane avtomatičen, gledalec se spusti v tok, v zono.
Glasba je kontinuirana, in tudi zato prehod ni zareza, temveč nadaljevanje, rast, ki pa ni teleološka, saj bi lahko šla tudi v drugo smer. Prostor se znova razširi, dobi dodatno zaokrožitev, ko se konstrukcija spusti k tlom in zaniha v ritmu.
***
Sam nisem poznavalec plesa niti nimam izdelanega kritiškega aparata, s katerim bi plesno predstavo lahko zagrabil. Po drugi strani tudi ne morem reči, da sem naiven gledalec, saj me kritiške izkušnje s področij književnosti, filma, teatra in zvočnih umetnosti postavljajo v nekakšno že kritično pozicijo, ne glede na to, da je ta neizdelana. Kot gledalec in pisec sem v precepu, iz katerega iščem izhod v subjektivnem, v občutjih. Origami je v meni vzbudil občutja mehke fluidnosti, ki pa ni bila posledica načrtnega razbijanja meja, kategorij, iskanja subverzije, temveč nekaj organskega, neprogramskega, od tod njena mehkost. Improvizirane gibe je spremljala neimprovizirana glasba, česar pa nisem doživel kot protislovje. Tehnične spremembe v prostoru, ki jih je vodil nastopajoči v predstavi, razumem ne zgolj kot sugestijo o prostoru, temveč kot konkretne poskuse njegovega vključevanja v koreografijo, v ponaravljanje kultiviranega in tehniziranega. Odšel sem sproščen, skoraj kot bi vzel pomirjevalo, lažje sem razmišljal o takšnih in drugačnih težavah življenja.