Refleksija predstave Doba jelena #1 Bernarda Chatillona, uprizorjene 29. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana.
Doba jelena #1 je predstava, kjer si gibanje in beseda stojita ob boku, enakovredni prijateljici, ki druga drugo podpirata ter si odstopita prostor; vsaka zasije v svojih žarometih. Ko se dvorana še polni s pregretimi, od komarjev popikanimi telesi, Bernardo Chatillon in Marc Lohr ležita sredi prizorišča - tako se, ko se vse riti posedejo, performans začne od tal navzgor; kot odraščanje, kot življenje.
Foto: Nada Žgank
Bernardo s komičnim monologom predstavi svoje obdobje odraščanja, predvsem odnos z očetom, ki je danes, kot pravi sam, v dobrem stanju. Travma je prepoznana, ozaveščena, izražena - skozi besede in gib, enakovredno, oboje še prepotrebno. Premikanje se začne v delu telesa, v katerem je zakopana bolečina, gibanje se pospeši in preraste v osvobajajoče vibriranje. Telo si vse zapomni. Besede lahko opisujejo odnose, čustva in občutja, a opazovati gib, za katerega se zdi, da je povlečen iz srčike bolečine travmatičnega dogodka, je olajšanje. Možgani so zapekli vzorce, reakcije in rane, ki so se udomačile nekje globoko v telesu, a jih portugalski igralec, plesalec in cirkusant uspe izvleči iz sebe (enakovredno z besedami in s premikanjem). Kot trdovraten mastič, pljunek, za katerega se moraš res potruditi, da ga izvlečeš iz peta. Ob spremljavi Baby's Tears Blues, komada Morta Garsona z albuma Mother Earth’s Plantasia, si lahko gledalka interpretira Bernardovo rast. Kot rastline bo rastel in zacvetel. Ko se osvobodi telo, se osvobodijo tudi možgani. In srce.
Del skromne scenografije predstave so tudi bobni, s katerimi svoja čustva izraža Marc s tehniko tapkanja. Poslužuje se tehnike Emotional Freedom Technique, ki pomaga sprostiti stres na čustvenem in fizičnem nivoju, kar pomeni, da ni zgolj Bernard tisti, ki se osvobaja notranjih, evforičnih, stresnih, potlačenih čustev, ki jim okolje ni dovolilo, da bi se izrazili. Dvignjeno prizorišče bobnov (pod njim se skriva Bernard) se spremeni v avto, ko Marc začne s podstavka raztovarjati cel kup pripomočkov, ki se spremenijo v obalo. Cerada, ki je na tla položena kot morje, smeti na plaži, ter umivalnik kot svetišče prerojenja iz fantka v moškega, kjer se izvaja ritualni proces transformacije v moža - prvo britje. Scena se je pripravljala dolgo, a za tako pomemben trenutek za cis moškega si je potrebno vzeti čas.
Prvo Bernardovo britje je prikazano skoraj histerično, kot bi se mu mudilo odrasti v moža. To bi si lahko razlagale ne tako, kot bi se mu mudilo postati moški, temveč postati enakovreden človek svojemu očetu, ki mu je z izpolnitvijo pričakovanj v Bernardovem otroštvu vedno pogojeval odhod na morje. Gre za tipično čustveno izsiljevanje staršev, da dosežejo željeno vedenje otrok - če boš priden, gremo na morje, če ne, bomo ostali doma. Bernardo je obrit, Bernardo je postal moški. Odrasel otrok, ki je osvobodil svojega majhnega otroka - prepoznal je bolečino in se je osvobodil, ni večje, niti boljše nagrade.
Ko je prvo britje končano, Bernardo kot v ritualnem plesu teče okrog ognja - v tem primeru improvizirane plaže in kampa - z velikim platnom, dokler ne doseže vrhunca in si glavo z vso silo porine čezenj. Bernardo je postal moški. Postal je, kot mlad jelen, trofeja, simbol neodvisnosti. Zdaj je čas, da svoje ostanke vode od britja primerno shrani kot spominek z morja v kozarec, ki ga postavi na visok piedestal, izdelan iz opek. Svečanost pričara arija iz zvočnikov, vse luči ter oči so usmerjene prav tja.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.