Refleksija predstave Doba jelena #1 Bernarda Chatillona, uprizorjene 29. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana.
Kako pretvoriti spomin v gib? Trpeti v podoživljanju, da lahko gledalcem podaš občutek, ki si ga čutil tako daleč nazaj?
Bernardo Chatillon, plesalec in cirkusant, ob zvočni podlagi živih bobnov in glasbe na kasetah svoje spomine izraža z gibom. Njegova zavest se vrača v preteklost, v katero se popolnoma poglobi, in zdi se, da publike in dvorane sploh ne zaznava več. Spomin, ki se pretaka po njegovih mišicah, je izvor gibanja, ki Chatillona spremlja ob razlaganju zgodbe. Gibi so v večini improvizirani, vendar imajo vsi enak, zelo jasen izvor: spomin.
Foto: Nada Žgank
Mirne luči, ki atmosferično vzbudijo občutek nekega drugega časa, grejejo prostor, v katerega je postavljena scenografija iz opek, pod z bobni in lučmi, ki spominja na avtomobil. V sredini stojita dva performerja, oblečena v retro anorake. Nastopajoča sta že ob prihajanju ljudi v dvorano vsak v svojem svetu, vendar se z ljudmi, ki se posedajo na tribuno, ne ukvarjata, ampak se le minimalistično premikata. Kaj pričakovati, ko sramežljivi plesalec vstane? Zagotovo ne tega, da bo spregovoril; pa vendar prav takrat začne pripovedovati zgodbo iz svojega otroštva, ki hitro postane travmatična. Občinstvu pove, da se v najstniškem obdobju ni razumel s svojim očetom, kar ga je zelo motilo, saj je bil čustven človek in je vedel, da ga ima oče zelo rad. Pripoveduje nam, kot bi v zgodbi živel in ne bil le njen pripovedovalec. Nedokončani stavki se spojijo z gibi in nadaljujejo njegovo pripoved tako, da je vsem jasno, kaj je želel povedati.
S sceno, ki jo v drugem delu predstave na odru sestavi soustvarjalec Marc Lohr, dobimo zemljo, gumo, umivalnik - kulisa se prelevi v prostor za kampiranje, v ozadju so zvoki valov in dobimo občutek, da smo v bližini plaže. Scenografija je postavljena bolj v pomoč plesalcu, da lahko spomin podoživlja še bolj intenzivno. Lahko je celo ne bi bilo, kar bi nas spodbudilo, da se bolj osredotočimo na njegovo gibanje, vendar scena ponudi bolj oprijemljivo predstavo njegovega sveta. Plaža je morala biti intenziven spomin za gibalca, saj se je energija prelevila iz pol govoreče in pol plešoče v predvsem gibalni material. Z njim se plesalec oddalji od občinstva in se posveti zgolj razvijanju giba. Črpa ga iz vsakdanjih kretenj - na primer mahanja, ležanja, skakanja -, ki jih sestavljajo pretočne in razgiban sekvence.
Kdaj bom dovolj? Kako dokazati, da razumem? Kako bodo opazili da sem drugačen? Ta vprašanja so ga mučila v odraščanju in ga zaznamujejo tudi v odraslosti. Daje občutek, da nam mora dokazati svoje dosežke. Pena za britje, s katero se Chatillon agresivno maže po obrazu, je sled, s katero maže svojo prihodnost, zaznamuje svojo transformacijo in dosežke. Nato jo spere z obraza in shrani v posodo kot dokaz, da mu je uspelo. Postavi jo na najvišjo točko scenografije, vrh stolpa iz opek, da lahko vsi občudujejo njegovo delo. On pa izgine, saj njegova prezenca ni več potrebna. Do konca predstave peno osvetljuje luč in jo spremlja opera, ki se razlega iz zvočnika. S trajanjem in gledanjem vse izgubi pomen, ostane le spomin.
Chatillon pred nami na odru razvidno izpelje proces črpanja gibalnega materiala iz spominov, kar predstavi daje izviren oseben ton. Tovrstna redkokdaj videna izpeljava giba iz osebnih spominov in osebnih spominov iz giba pa tudi gledalcem ponudi vstop v poslušanje lastnega telesa.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.