TINA VALENTAN, MAJA KALAFATIĆ, NINA PERTOT WEIS, POLONA MAHER, BARBARA NOVAKOVIĆ: TRI VERZIJE PROSTORA
Predstava Tri verzije prostora, ki so jo ustvarile Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis in Tina Valentan, se, kot je vidno iz naslova, poigrava s prostorom in njegovimi modifikacijami. Pred nami se odvijejo trije deli, ki sicer med sabo niso ostro ločeni, ampak so vseeno dokaj samostojni. Trikrat se spremeni projekcija, trikrat se očitno spremeni postavitev papirnatih kvadratov, ki so na odru, celo kostumi doživijo tri manjše spremembe, na vsaki plesalki svojo.
Projekcija Valerie Wolf Gang, pri kateri gre za razmeroma počasi premikajoče se oblake, doda odru in plesalkam neko linearno, enakomerno energijo, vse se premika malo bolj, kot bi se sicer, deluje kot četrti nastopajoči, a ni v nobenem trenutku ekscesivna. Poleg tega ni vedno prisotna, prav tako ni vsakič, ko je prisotna, enaka, ob vsaki pojavitvi se malo spremeni. Njena prisotnost je glavni vidik, ki celoto deli v dele, prav tako pa seveda vpliva na osvetlitev odra.
Element, zaradi katere je predstava že na prvi pogled predstavo samosvoja, pa je scenografija. Prej omenjeni papirnati kvadrati so sestavljeni iz kroglic zmečkanega papirja, ti pa v kvadratne plahte. S temi plesalke manipulirajo, po prostoru jih premikajo s pogostimi postanki, ko se gibljejo predvsem okrog njih. Plahte se v času predstave zgradijo v več različnih struktur, a trikrat tvorijo vsakič malo popolnejšo celoto. Kot gledalki mi je bilo zelo prijetno na koncu videti celoten stolp, hkrati pa bi odločitev, da strukturo povežejo s pomočjo vstavljanja čevljev in predhodno odpadlih kroglic in način, kako so se tega lotile, označila za rahlo humornega, kar je predstavi dodalo še občutek sproščenosti.
Taka, torej sproščena, je bila večinoma tudi kakovost gibanja nastopajočih. Po prostoru so se gibale lahkotno brez vnašanja nepotrebne sile ter z gibljivimi in mehkimi sklepi. Predstavo so začele v triu, kasneje pa so pogosto spreminjale relacije med sabo, pogosti so bili dueti in trenutki, ko je bila vsaka sama. V teh so plesale precej nepovezano, med njimi ni bilo pogostih relacij, ena na drugo se načeloma (seveda z izjemami) niso odzivale, zato pa so bili ti izjemni trenutki toliko bolj očitni in dobrodošli, saj je bil viden medsebojen pogled, v neki na videz naključni strukturi se dva delčka povežeta v smiselno celoto, kar gledalcu da možnost, da malce spremeni perspektivo. Iz podobnega razloga so umestni tudi trenutki, kjer so plesale v triu, na primer na začetku, kasneje v nekaj vmesnih delih ter na koncu, ko se povežejo tudi s papirji; takrat na odru nastane nekakšen občutek miru, vse ima svoj smisel, četudi ga sicer ne iščeš.
Foto: Nada Žgank
Zanimiva se mi je zdela odločitev, da so imele nastopajoče kar ob odru napravo, ki jim je omogočala spuščanje in ustavljanje glasbe. To je prostoru dodalo še prostor B, ki ga nisem percipirala kot prostor poteka predstave, čeprav je bil gledalcem viden in so bile plesalke občasno v njem. Bil je pasiven, njegov obstoj je bil namenjen samo manipulaciji glasbe, vseeno pa je obstajal. To mi ponuja še eno možno delitev prostora na njegove tri verzije: ta prostor B, aktivni prostor odvijanja predstave, torej oder in avditorij, kjer sedijo gledalci. Iz tega lahko sklepam, da smo tudi gledalci esencialen vidik predstave, konec koncev ji omogočamo oziroma vsaj pripomoremo k obstoju. Naša vloga je v času dogajanja na odru pasivna, kar pa je drugače pred kot po tem; mi smo tisti, ki smo nekaj povsem novega prejeli in po končanem ogledu to »prebavljamo«.
Predstava Tri verzije prostora je prav zares trojna; verjetno bi bil, da bi bila ta trojnost zares dovršena, celo seštevek kubičnih metrov, ki jih zasedajo objekti na odru, deljiv s tri. V nasprotju z mojo hipotezo pa je predstava »pravilna«, saj se vse na svoj način in s svojimi postopki na koncu izide v neko zaključeno celoto, ki jo gledalci lahko iz svojih perspektiv na oder spremljajo brez občutka obremenjenosti in zmede. Marsikateri trenutek je mogoče interpretirati po svoje, a sama se nisem čutila prisiljena iskati v njih neke zgodbe, pripovedi oziroma ideje, saj sem jo lahko gledala kot nekaj razmeroma abstraktnega, kar pa sem predhodno sklepala že iz naslova. Tovrstna abstraktnost je name vplivala pomirjujoče in ni pritiskala, češ da moram nujno najti zgodbo ali pa se navzeti neke ideje. Prav tako nisem čutila, da mi vsiljuje mnenje. Domov sem odšla z občutkom zadoščenja.
Mentorica Neže Kokalj: Andreja Kopač