KLEMEN JANEŽIČ: POSTAJA SAMOBITNO
Uprizoritev predstave Postaja samobitno je potekala v posebnem vzdušju, v zadnjem hipu, preden se je spustila družbena zavesa, ujeli smo zadnji trenutek pred vstopom v obsedno stanje. Položaj se je spreminjal iz ure v uro, nihče ni vedel točno, kaj sledi. In zdi se, da idejna zasnova ne bi mogla bolj ustrezati danemu trenutku. Janežič se v besedilu, ki spremlja napoved predstave, sprašuje o zahodni – in vedno bolj tudi globalni, kajti Zahod je iz sveta naredil globalno vas – izgubi samobitnosti, kar je gotovo povezano tudi s tehnološko podkrepljenimi aparati nadzora, usmerjanja, biopolitično vladnostjo in bionevarnostmi, ki grozijo hiperpovezanemu ter iz hipa v hip bolj pospešenemu stanju splošne abstraktnosti, v katerega konkretna – a po svoje vseeno prav tako abstraktna – stvar, kot je virus, zlahka poseže s katastrofalnimi posledicami.
Opozoriti je treba na atmosferičnost predstave. Prostor Stare elektrarne je bil, kot smo videli že pri predstavi kolektiva Beton Ltd., obrnjen, gledalci smo bili posedeni po tribunah, ki so obrobljale odrski prostor. Le da tokrat ni bilo dogajanja v avditoriju, ki je bil večino časa zastrt. Janežič je ob spremljavi temačne in počasne ambientalne glasbe (mešalka z dvema osebama je prisotna na strani in vidna, kar je prispevalo k primerni zapolnjenosti scene) pred nas stopal v nekakšnem blobu, ki ga je sestavljalo njegovo plazeče se in krčevito telo ter odlično zamišljen “kostum”, nekakšen krpan hibrid med šotorom in pradavnim ogrinjalom. Zviranje je delovalo čudno organsko, prikazovanje plesalčeve gole kože in njegovih udov je simuliralo porojevanje iz kokona. Prihajanje na svetlobo kot dogodek, a obenem kot travmatičen proces. Podobno kot rojevanje, ki je dogodek, a vsekakor tudi travmatičen proces. Dogajanje transformira celoten subjekt, ta transformacija pa je seveda tudi njegovo porajanje, njegova zora. Lepota, a tudi zakrčenost, groza, krik, umikanje, napredovanje in izginjanje. Prikaz lahko beremo alegorično, kot proces razvoja človeštva, a tudi individualno in partikularno; vendarle je v partikularnem tudi klica univerzalnega. Imamo teleološki cilj, a potek vendarle ni tako linearen, kot ga predstavljajo miti. Kar samega mita ne spodbija. Mit je neogiben del dogajanja, njegovo jedro, ki se ravno zaradi svoje občosti in nedetajlnosti lahko priplazi v različne detajlne konture konkretnega.
Foto: Urša Premik
Predstava ima dva dela, v prvem spremljamo izvijanje iz kokona in zaživetje na svetlobi. V drugem delu pa subjekt pride v stik z dronom, s katerim stopi v podobno krčevito privlačno razmerje stikanja in razhajanja kot s kokonom. Uporaba kamere in projektorja multiplicira odnos med človekom in napravo, ki se giblje na meji organskega in s tem nedomačnega, podobno kot kostum v prvem delu. Koreografsko navdušujoče, prav tako je domišljena in spretna uporaba letalnika. Zdi se, kot da je tudi v stik s tehniko vpisanega nekaj arhaičnega, podobno, kot je bilo izvijanje iz primarnega stanja. In še vedno je tu luč, ki vstopa v odnos med človekom in njegovim okoljem. To spomni na teze Ernsta Jungerja iz dela Delavec: lik in gospostvo, ki že sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja detektira nastop tehnike v povezavi z novim likom človeka, pri katerem niso odpravljeni arhaični vzgibi, elementarne sile so kvečjemu okrepljene, a vključene v popolnoma drugo življenjsko paradigmo. Morda je drugi del sicer nekoliko preveč redundanten, saj pravzaprav ponovi strukturo prejšnjega, mogoče bi bila smotrnejša manjkratna ponovitev enakega.
Uporaba prostorov, zunanjih sami sceni, je ob izkoriščanju tehnologije izpeljana na način, ki izkazuje suvereno razumevanje objekta Stare elektrarne ter prispeva k dramaturškim učinkom. Vendarle pa se zdi zaključek predstave nekoliko prehiter glede na poprejšnjo redundantnost, saj se pojavijo novi elementi, ki poprej niso bili integrirani v predstavo, časa pa je premalo, da bi jih ob prisotni simboliki lahko zajeli v alegorično celoto.
Koreografsko, scensko in igralsko je Postaja samobitno odlično osmišljena in izpeljana, vendar so me na ravni vsebine bolj kot celota prepričale posamezne intenzitete, ki se pojavljajo med odrskim dogajanjem, živo vezno tkivo, sestavljeno iz različnih posameznih elementov, ki bolj kot enotno podobo gradijo točke interpretacije, poetične prvine, iz katerih gradimo svojo podobo videnega.