V črno odeta dvorana gledalkam_cem ponuja gledišča s treh strani, v središču je kup rožnato rdečih vrtničnih cvetov. Oder na površini tal ni jasno razmejen, kar spodbuja hitrost stika s performerjem, ki čepi v kotu in je, kot me_i, v anticipaciji. Je to obet sporočila, da obstajajo premostljive ločnice med subjektom in skupnostjo?
Petrov pred občinstvo stopi z okornimi, težkimi gibi, ki se zdijo na videz naključni, vendar je jasno, da je njihova namera angažirana. Hitro začne vzpostavljati očesne in (ne)verbalne stike z gledalkami_ci, prek katerih komunicira s celotnim občinstvom. Petrov, čigar delo je kritika mačistične balkanske kulture, pripadnice_ke občinstva jasno spolno opredeljuje in z njimi koketira na bolj ali manj mo(go)čne načine, pri čemer njegovi akti sledijo usidranim patriarhalnim družbenim normam. Občinstvo je ob tem razdeljeno med te, ki s Petrovim v vsej resnosti držimo močen očesni kontakt, in te, za katere se zdi, da nelagodje patriarhalnih projekcij nujno potrebujejo lajšati s smehom, kljub temu da je Petrova namera vzpostavljanja utesnjujočega prostora za sobivanje in opazovanje (lastne) nelagodnosti jasno komunicirana.
Foto: Nada Žgank
Predstava po uvodnem komično-resnem delu, odvisno od branja posameznice_ka, nepričakovano preide v intenzivno psihofizično izražanje, lahko jo imenujemo tudi ples perpetuacij. Vsak hegemon sistem, pri čemer mačističen patriarhat ne (z)more biti izjema, za svoj obstoj potrebuje konstantno vzpostavljanje in utrjevanje. Petrov z vedno bolj izraženimi gibi svoje telo uporablja kot sredstvo za predstavitev sistema, obenem pa krčevito sporoča, kakšen napor doživlja ob perpetuacijskem plesu. Ponovno tako vabi v doživljanje nelagodnosti, ki obenem omogoča odtujitev od performerja.
Letos smo na ljubljanskih odrih že imele_i priložnost gledati predstavo plesa perpetuacij, Slovenija šteje (Nübling in Poloni, Slovensko mladinsko gledališče), kjer igralke_ci v nasprotju s Petrovim naporom repeticij ne izražajo, temveč – sporočilnosti dela primerno – minimalizirajo svoja čustva, kot bi klen_a Slovenec_ka naj. Za Petrovega lahko sklepamo, da ubira drugačno umetniško strategijo in ga torej ne zanima absolutna mimikrija, temveč s svojim izrazjem vzpostavlja vrzeli razodevanja mučnosti hegemonih sistemov. V nasprotju s prvim delom predstave tukaj Petrov z občinstvom ne vzpostavlja očesnega stika, kar zna biti zamujena priložnost za prispevanje k intenziteti izkušnje.
Nepredvidljiva prekinitev plesa se za kratek fragment časa predrugači v uporabi izraznega jezika; ta postane tišina. Predaja močem sistema? Ali njegov preboj?
Sklepni del predstave ponuja zaključek za vse, ki iščemo (tudi) oprijemljive ponazoritve naslovov umetniških del. Cvetovi postanejo osrednje izrazno sredstvo, Petrov jih uporablja igrivo, nihanje dela med (ne)jasnostjo intenzitete in potencialom subvertiranja pa se odrešujoče izrazi. Ob melanholično mehki svetlobni kulisi odgovor postane cvetoče jasen: priča smo preboju.