Pred pomladjo še kratek pogled nazaj

Pomlad že močno trka na vrata in čas je, da se spomnimo preteklih dogodkov in jih predelamo v poskusu orientacije v osebnem življenju ali pa v kompleksnem sodobnem svetu.

Čeprav raznolikih dogodkov nočemo reducirati na skupni imenovalec, smo lahko v dogodkih, ki so bili med januarjem in marcem v Stari mestni elektrarni, opazili nekatere ponavljajoče se motive in tematike. Dva dogodka sta denimo poskušala celotno dvorano pretvoriti v čisto utripanje, v dveh pa smo zasledili rabo gromozanskega belega oziroma polprozornega platna. Trije so prevpraševali pojem telesa in telesnosti, kar so – kot bom pokazal – počeli na različne načine. En dogodek je izrecno tematiziral naravo, en dogodek meje, vendar sta bili ti tematiki v manjši meri prisotni tudi v nekaterih drugih dogodkih. Tem družinskim podobnostim, tako kot tudi specifikam posameznih dogodkov, poskušam slediti v nadaljevanju.

.

.

.

Utripajoče vse

Sezono je konec januarja otvorila nova avtorska predstava kolektiva Počemučka, utripajoča 150BPM. Počemučka (Aljoša Lovrić Krapež, Klemen Kovačič, Filip Mramor, Domen Novak, Pedro Gramegna Ardiles, Karolína Kotrbová) ne le kolektivno ustvarja, ampak se dozdevno tudi vsebinsko osredotoča na tematike, povezane z vprašanjem kolektivnosti. Tokrat so se v kolektivu osredotočili na telo, pri čemer so preizkušali tudi številne nove izvedbene postopke, ki jih nismo vajeni iz njihovih preteklih predstav. V dvorani je zavelo nekaj novega, svežega, ponekod pa tudi malce težko razumljivega in sledljivega.

Telo v zadnjih desetletjih doživlja preporod, v umetnosti in v znanosti (tudi v terapevtskih pristopih). Kar očitno nas je spreletelo, da ima telo poleg fiziološke in fizične še psihološko in etično dimenzijo in ni le prazen vsebnik za možgane ter druge notranje organe. Moderna fascinacija nad telesom je v predstavi 150BPM prignana do skrajnosti. Čeprav predstava po prvi analizi deluje, kot da preveč stavi na quirky estetiko, pa tudi, da nas želi tako močno zabavati, da nimamo časa zares uživati, pa razpre vsaj eno zares dobro izhodišče, ko telo obravnava oziroma tematizira v senzoričnem (somatskem, čutno-zaznavnem, interocepcijskem) in tudi v znanstvenem (dejstvenem, biologističnem) vidiku.

Potem ko nas pozdravi z zabavo in DJ-jem, ki štanca in tanca techno na 150 bpm, nas predstava slabih deset minut zasipa z dejstvi o človeškem telesu (predvsem o notranjih organih), ki se slikovno in besedilno prikazujejo na majhnih kvadratnih zaslonih; ker smo prisiljeni sedeti, se včasih zdi, kot bi v kotu diskoteke klavrno obtičali s študentom medicine, ki mu ni do plesa. Ritem elektronske glasbe medtem performerje požene v hitro in norčavo segmentirano gibanje, kot bi utripali, po nekaj minutah pa se zdi, kot bi utripala cela dvorana. Potem ko nam pod urokom tega nahajpanega ritma performerji razkrijejo (dejstvo), da je človeški vizualni sistem prepleten s taktilnim, da torej oči do neke mere »prevajajo« dotik, nas izpostavijo še zaporedju čutnih dražljajev, ki se zvrstijo pred našimi očmi: od pritiskanja likalnika ob obraz performerja do čohanja s perescem po performerjevih intimnih predelih. Ali te prizore prav zares lahko občutimo na lastni koži ali pa je to le placebo? (V tem pogledu je zanimiva izjava ene izmed gledalk, ki je po predstavi komentirala, da ni mogla zares začutiti likalnika na obrazu, ker ni bil priklopljen na elektriko.)

V zadnjem prizoru performer na oder prinese miniaturo dvorane Stare mestne elektrarne, ki jo nato v počasnem celičnem gibanju zaobjame gromozanski celični organizem (performer, zavit v nekakšno plišasto celico), avditorij pa postopoma prekrije platno (čez naše glave ga usmerjata dva performerja, vsak na eni strani dvorane), ki prav tako deluje kot nekakšna povečana različica celične membrane. Ta mikro-makro prizor je hkrati pomirjujoč in grozljiv. Celica nazadnje povsem zakrije miniaturo dvorane, mi pa obsedimo povsem prekriti z velikanskim polprozornim platnom. Razpustimo se v nekakšen kolektivni blob. Vse postane vse, utripajoče vse.

–

Meje, meje, meje

Vmes se je v Stari mestni elektrarni zvrstilo nekaj dogodkov, ki bi jih lahko opisal samo iz pričevanja drugih (gostoval je festival MENT, potekala je tehnična delavnica Osnove svetlobe in tona), v začetku marca pa so tako kot nekatere cvetlice tudi uprizoritveni dogodki tamkaj spet vzcveteli.

Devetega marca je bila v Elektrarni predstavitev programa Smer B, ki ga soorganizirata Bunker in AGRFT. Letošnji udeleženci programa (Nikola Drole, Čarna Lampret, Jakob Podjavoršek, Ajda Pirtovšek, Iva Š. Slosar), ki so se pred tem z mentoricama Tery Žeželj in Tjašo Črnigoj potapljali v temelje snovalnega gledališča, so predstavili skupni končni izdelek, instalacijo – nekakšen skupinski prostorski razmislek – na temo meja. Pojem meje nam je dobro znan iz vsakdanjega diskurza, političnega ter tudi psihološkega in biološkega, ustvarjalci pa so na vsakdanje rabe tega pojma naložili še nekaj plasti komentarjev, ki niso bili izrecni, ampak so nastajali v medsebojnem stiku posameznih projektov, pa tudi v našem srečanju in bivanju z njimi. Štiri sobe, štiri postaje, štirje projekti. Štiri pojmovanja meja:

(1) Meddržavne meje, politične meje. V razstavnem prostoru naletimo na kopico starih računalnikov, na njih je anketa o našem odnosu do meddržavnih in političnih meja ter .ppt predstavitev kot dokumentarec o manjšem večjezičnem kraju ob meji s Hrvaško.

(2) Meje v žretju. V desni kleti naletimo na kopico starih televizij, na katerih se vrtijo posnetki rekorderjev v »žretju« (krofov, hamburgerjev). V tem prostoru se ob točno določeni uri, trikrat na uro, tudi v živo odvije dogodek žretja krofov; a čeprav je žretje v kletnem prostoru videti zares nenavadno, nas performer malce razočara, saj pred nami požre, poje, le en sam krof, torej poje cel paket krofov ne v enem samem dogodku, ampak v zapovrstnih, kar niti ni tako izjemno. Kje je meja žretja? Kje je meja primernega vnosa kalorij?

V drugem kletnem prostoru sta postavljeni še dve instalaciji:

(3) Meje med spoloma. Prva, ki naseljuje moško in žensko stranišče, posega v družbeno »produkcijo prostora« (odlično knjigo s tem naslovom je leta 1974 izdal francoski filozof Henri Lefebvre). Instalacija izziva stereotipe moških in ženskih »prostorov«, a tega ne počne s sprevračanjem in subverzijo, temveč ravno nasprotno, s skrajno poustvaritvijo stereotipov, kar morda navsezadnje vseeno deluje subverzivno – morda pa tudi le predvidljivo.

(4) Meje empatije. V drugem kletnem prostoru smo vabljeni, da se nekaj minut gledamo iz oči v oči s performerko, medtem ko prek slušalk poslušamo njeno osebno zgodbo. Situacija je nenavadno intimna, saj vključuje gledanje v oči in deljenje osebne zgodbe (resnične ali izmišljene) – le da se oboje ne dogaja simultano, ampak je tako rekoč zmontirano na dveh različnih slojih. Performans prevprašuje meje empatije s tem, ko nas postavi v intimni odnos z neznanko: medtem ko poslušam njeno zgodbo, se sprašujem, kako naj se odzovem, kar me včasih odvrača od pozornosti na njeno samo fizično prisotnost (na njene oči), včasih pa se izgubim v pogledu in povsem pozabim na to, kar mi pripoveduje o sebi.

Štiri različne obravnave pojma meja zaključi videopredstavitev programa, v kateri udeleženci med drugim tudi pojasnijo svojo izbiro tematike. Tematika je v instalacijah obravnavana na različne načine, povezave med posameznimi instalacijami pa se zjasnijo postopoma. So dovolj ohlapne, da instalacija ni videti preveč enostransko konceptualno, ampak ohranja odprto heterogenost pristopov. Meja, podobno kot telo in narava, je eden ohlapnejših pojmov, ki ga je dobro uporabljati s previdnostjo in z zavedanjem njegovih različnih kontekstov.

-

Spomin v času

Od 10. do 17. marca je Elektrarno naselil Muzej dogodkov, ki ga je kuratorsko vodil Diskolektiv. Kot je dejal sam, so bili nekateri obiskovalci presenečeni, da otvoritveno in zatvoritveno vodstvo (koncert zasedbe Poetically incorrect in predstava Predelano življenje) nista bili klasični vodstvi, češ da jih ni nihče peljal v različne prostore, kjer bi bili na ogled pravi muzejski artefakti. Muzej je očitno skrit v časovnosti dogodka, v dogodkih, ki niso niti dogodki niti ne-dogodki, v indicih, ki nas opominjajo, da je dogodek povsod, kamor (skupaj) usmerimo pozornost ali namero.

Henri Bergson v knjigi Matter and memory (Materija in spomin) zapiše, da

»še najbolj kratkotrajna zaznava vedno zavzema neko trajanje in posledično vključuje spomin, ki drugega z drugim spaja mnogotere trenutke«.[1]

Drugje pa, da

»spomin ni v možganih, ampak je v času, a čas ni stvar/objekt, temveč je trajanje; posledično nič ne more biti 'v' ničemer«.[2]

Spomin ni le 'v' glavi, ampak se tudi udejanja neposredno pred nami. Predstavljajmo si, da se je pred nekaj leti zgodilo nekaj, kar se je močno vtisnilo v naš spomin. Poleg tega, da je to vtisnjeno v naš spomin, se tudi še vedno odvija – dogodek, ki se je takrat zgodil, še vedno odzvanja tudi v čisto materialnem svetu, še vedno je tako ali drugače del vzročno-posledične verige (morda se nadaljuje nekje drugje, v drugačni obliki). Kar pomeni, da dogodki ne morejo biti nikoli do konca »predelani« (v podzavesti), ampak v njih vedno ostane nekaj odvečnega. Tako razumem tudi logiko Muzeja dogodkov: performer oziroma kurator nas ne seznanja s statičnimi, konceptualno zaokroženimi objekti in njihovo zgodovinsko vrednostjo, ampak poskuša vzpostaviti indekse (kazalce) na pretekle plesne dogodke, ki v telesu še vedno trajajo in vztrajajo (kot spomini) in se še vedno razvijajo (kot prakse). V stiku ponovno zaživijo in le tako so lahko tudi »predelani«.

Noben gledalec ni videl celotnega Muzeja dogodkov, saj je bil vsak priča le enemu časovnemu izseku, le enemu naboru situacij, ki pa so hkrati vsebovale referenco na celoto. Performer dozdevno ne arhivira svojih zasebnih dogodkov, ali pa prelomnic svoje plesne poti, ali pa koreografskih prelomnic v zgodovini sodobnega plesa, ampak pretekle projekte oziroma njihove partiture, ki so že postale del njegove telesnosti, spušča skozi skupnostni, soustvarjalni duh, s čimer jih hkrati obnavlja in ponuja nastavke za njihov prihodnji razvoj. Muzeja dogodkov nisem razumel kot predstavo, niti kot performans, prej kot povabilo za druženje brez vnaprejšnjih zahtev; gesta, ki se jo zdi v obdobju, v katerem srečo povezujemo prej s samo-optimizacijo (telesno, spoznavno, čustveno, duhovno) kot s sobivanjem, soustvarjanjem ter deljenjem, še kako nujno ohranjati.

-

Cvetoče vse

Dan po zatvoritvenem vodstvu Muzeja dogodkov (improvizacijska predstava Predelano življenje, ki bo v kleti Stare mestne elektrarne spet gostovala med 15. in 17. aprilom) je bila na sporedu v kontekstu programa Beyond School (mednarodno srečanje plesnih akademij iz Slovenije, Hrvaške, Poljske in Madžarske) plesna predstava Štirje letni časi v koreografiji Macieja Kuźmińskega in izvedbi plesalcev ter plesalk Central European Dance Theatre (Réka Gyenvár, Marcell Hován, Gábor Kindl, Edmond Kisbakonyi, Noémi Gizella Nagy, Berta Pucsek, Lídia Sinka), po kateri je potekal tudi drugi letošnji Zbor za publiko, ki sem ga vodil sam.

Narava je pogost motiv v klasični umetnosti (slikarstvo, literatura, glasba; na primer Arcimboldo, Čehov, Vivaldi), sodobna umetnost pa je bolj nagnjena k problematizaciji narave. V tem pogledu predstava Štirje letni časi deluje precej klasična, saj se zdi, da poskuša reprezentirati, skorajda naslikati naravo kot čisti »tok« (flux). Na Zboru za publiko, ki sem ga usmerjal, me je eden izmed sogovornikov vprašal, kje v predstavi sem sploh opazil reference na naravo in reprezentacije narave, nekdo drug pa je dodal, da lahko predstavo gledamo tudi skozi bolj materialno prizmo, torej brez ozira na nameravani »pomen« koreografije. A fiksni koreografski ritem predstave (gradacija, ki sčasoma postane predvidljiva), posnemanje vitja rastlin, pa tudi nenehno prehajanje med bolj in manj kompleksnimi konstelacijami brez vmesnih premorov ter izmenjevanje frontalnih orientacij v vse štiri smeri neba, so bili zame pomensko premočni, da bi lahko ostal pozoren na čisto materialnost telesa (predmetov in rekvizitov na odru prav tako ni bilo; le beli plesni pod). Čeprav koreografija ponekod prikuje našo utelešeno pozornost, se nikamor ne razvije, ampak se pod vplivom ponavljajoče se glasbe vedno znova vrača na isto točko, hkrati pa je v neskončnem ponavljanju preveč kompleksna, da bi ji plesalci lahko sledili in si jo prisvojili. Predvsem pa po mojem mnenju reprezentira le eno plat narave, tisto vitalistično, po kateri vse nenehno cveti, brsti in utripa, se usmerja k soncu, nič pa ne zamira, trohni ali se razkraja. Kakšno funkcijo ima idealizacija narave?

Foto: Jaka Bombač

-

Trans[forma]cija

Eden izmed največjih izzivov somatskih praks in predstav je najbrž njihova »odprtost«, kar lahko izrazimo s sloganom »vse je dovoljeno« (»anything goes«). A ker sta zaznavanje in delovanje notranje povezani, je vsako »svobodno« gibanje tudi že deloma koreografirano, vsako koreografirano gibanje pa vključuje somatski aspekt. Iz tega izhaja, da je gibanje vedno tako ali drugače pogojeno, somatske prakse pa potemtakem ne »osvobajajo« telesa, temveč ga prej postavijo v primerne razmere, v katerih se telo zave omejitev in jih lahko tudi postopoma presega, čeprav jih morda nikoli dokončno ne preseže (saj se vedno udejanja v odnosu do drugih). Razmere so morda sprva statično definirane, a v ponavljanju prakse postajajo dinamično prožne. V postopnem proženju razmer postopoma nastajajo priložnosti za odmik od predvidenega, način tega odmika pa povratno vpliva na transformacijo prvotnih razmer. Osvobajanje ni povsem avtonomni proces, ampak izrašča ravno iz utelešenega zavedanja razmer in možnosti njihovega preseganja.

Somatsko prakso Snježane Premuš, ki se kaže tudi v estetiki njenih predstav in instalacij, bi lahko opisali kot »formo v transformaciji«. Instalacija Dotik, tkivo, tkanina avtoric Snježane Premuš in Anje Bornšek (soizvajalka Bojana Robinson), ki je bila v Elektrarni na ogled od 27. do 29. marca, nas s pomočjo iznajdljive organizacije prostora in ambientalnih zvočnih tekstur (avtorica zvočnih tekstur beepblip) domišljijsko in dejansko prestavi v prostor pod našo kožo. Nad dvorano, po kateri so razpostavljene blazine, je razpeto belo platno, ki deluje kot nekakšna fascija (gibljivo tkivo, ki ovija naše notranje organe). Fascija – tako kot platno, ki ga performerke izmenično gibljejo prek treh vrvi, pritrjenih na tri konce – je vezivna entiteta (telesa, prostora), ki nenehno spreminja formo, čeprav hkrati ohranja razmerje med vsemi deli/organi. Zaradi spremembe v obliki platna se nenehno spreminja organizacija prostora, posledično pa tudi pretok obiskovalcev po prostoru, a kljub temu se zdi, da čas v dvorani miruje in da vse nenehno ostaja isto; pritegne nas paradoksalnost ohranjanja istega skozi različne faze; instalacija razpotegne čas, da z drugimi sobivamo v potencialnosti postajanja in brez vnaprejšnjih zahtev, le v nenehnem ostajanju in vztrajanju s premenami in pregibi istega. Takisto pa v svojem lastnem telesu.

Na različne dele platna so projicirani videi plesalk z vaj in iz drugih performansov (tudi bližnji posnetki posameznih predelov telesa, na primer dlani in oči). Ne bivamo le v čistem postajanju in vrstenju trenutkov, saj postajanje vključuje moment spominjanja; spomini se resda zapisujejo v telo, a tam ne bivajo kot statični spomini, temveč kot indeksi (kazalniki), kot potenciali za dejanje in delovanje v sedanjosti ali prihodnosti. Kar so plesalke počele na vajah, je vplivalo na to, kar se dogaja sedaj, hkrati pa to, kar se dogaja sedaj, njihove vaje postavlja v novo luč, v soju katere se zbistrijo potencialne nadaljnje spremembe (izvorne) partiture ali organizacije prostora. Telo ni več organizator materiala, ampak je samó material, ki se v spoju z drugimi ne le nenehno reorganizira, ampak tudi nenehno prenavlja bolj in manj eksplicitna načela organizacije in koordinacije v procesu utelešenega sobivanja in medsebojnega usklajevanja.

-

V pomlad smo vstopili s ponovitvama performansa Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd. v dvorani Tabor; v začetku pomladi pa se bodo v Stari mestni elektrarni zvrstili še številni zanimivi dogodki, od Predelanega življenja do ponovnega koncerta Zdej loh spokam zdej loh grem. Dogodkom lahko sledite na tej povezavi: https://www.bunker.si/program/

Pa lepo in cvetočo pomlad!

[1] Prevedeno iz Bergson, H. (2014) Henri Bergson. Key writings. Ur.: Pearson, K. Bloomsbury.

 »However brief we suppose any perception to be, it always occupies a certain duration, and involves, consequently, an effort of memory which prolongs, one into another, a plurality of moments«.

[2] Pearson, K (2010). Bergson on memory, v: Memory: histories, theories, debates (ur. Radstone Susannah in Bill Schwarz), Fordham university, New York, 2010., str. 63–66.