Refleksija obiska instalacije Prostor v dveh dejanjih: Drugo dejanje Petre Varl v NÓT Prostoru za umetnost.
»Jeseni 1965 sem na stranišču bežno prebiral stavke iz Glasu Gorenjske, ki ga je nekdo skrbno razrezal na lističe enakega formata. Naletel sem na stavek - Proti severu je vedno manj dreves, vedno manj rastlin, vsega primankuje, a pričenjajo se široka prostranstva snega in ledu. Potem sem sanjal o lovu na belega medveda v popolnoma beli pokrajini, o belem na belem. Na osnovi stavka in sanj sem opisano intuicijo končno opredelil za pot približevanja prapočelu bivanja.«
(Marko Pogačnik, član neoavantgardnega gibanja OHO, 1966 - 1971)
Stopaš navkreber po Študentski ulici.
Zadnja vrata na desni se odpro.
Vstopiš.
Potopiš se v belo. Če stegneš roko, vidiš komolec, prsti pa se izgubljajo v belini. Z občutkom za prostor ne bo nič, rečejo možgani. Vid, s tabo si ne moremo nič pomagat. Vse kar kažeš so žbljobi, ki plavajo po očesni tekočini.
Pa pride sluh, pa reče, slišim šum, iz vseh strani slišim šum. In rečejo možgani, to je isto kot vid, hvala lepa. Pa pride telo in reče, lahko stopim od tu do tu, lahko se obrnem, lahko se raztegnem, jaz samo sem svoj prostor. No, s tem lahko začnemo, zadovoljno rečejo možgani. Kaj bomo pa s časom?
Pride notranji občutek za čas, pa je premajhen. Zaradi zanašanja na digitalne ure ni nikoli zrasel in ne zna nič. No, bomo pa brez, rečejo možgani. Pa pride kavzalnost, pa rečejo možgani, šc. Šc, kavzalnost, šc. Bomo brez. Bomo plavali.
ko prideš pod sneg
vidiš belo
če pod sneg prideš
belo vidiš
vse vidiš belo
če prideš pod sneg
nič razen beline vidiš
kadar pride sneg nadte
(ohojevec Matjaž Hanžek, 1971)
Čas se raztaplja počasi kot sneg na treh stopinjah. Čas se vrtinči kot moka v vetru. Čas se pojavlja in združuje kot kaplje na vetrobranskem steklu. V belino brez prostorskih koordinat, v belino brez časovne premice, lahko vnašaš kar hočeš. Lahko razmišljaš o beli galerijski kocki. Ali pa ne. Lahko razmišljaš, kako instalacije onemogočijo obiskovalcem distanco. Ali pa ne. Lahko pomisliš kako se junaki iz kome v holivudskih filmih vedno zbudijo v belo sobo. Ali pa ne. Lahko premišljuješ o brezinteresnem zrenju beline. Ali pa ne. In se z ritjo premakneš na desno. Ni ti potrebno procesirati informacij naravnega sveta. Ni ti potrebno procesirati informacij kulturnega sveta. Nič dopaminskih dražljajev. Nič logike. Nič razlogov. Nič iz tega sledi to. Nič prej potem. Misel skoči v objem telesa in se razpre po vseh okončinah in mišicah v sočasne tokove prisotnosti.
nisi dobro razumel reče roka
nisi ti ampak sem roka ki se širim
potem sem rama
bled sem in pojem glasno pojem
in delam posteljo
nehaj že enkrat s to svojo majhno porumenelo mislijo
nisi bled nisi pel nisi glasno pel
ne delal postelje
zakaj NISI TI AMPAK SEM ROKA
(ohojevec Tomaž Šalamun, Stvari VI - odlomek, 1965)
Ko stopiš nazaj na Študentsko ulico, je korak počasen. Utelešen. Koraki vodijo do tržnice. Roka zagrabi figo. Zobje ugriznejo. Sladko.
*
Tri dni kasneje prebiram svoje zapiske o izkušnji instalacije Petre Varl - Prostor v dveh dejanjih drugo dejanje. Lahko bi dopisal, da instalacija iz izčiščenih konceptualnih izhodišč pripelje obiskovalca v senzorično izkušnjo. Lahko bi dopisal, da je na podoben način gibanje OHO povezalo zgolj čutno zaznavanje realnosti s konceptualizmom. In da jim je bila všeč bela. Morda bi to pomirilo tiste, ki ne zaupajo izkušnji sami in potrebujejo razumsko mrežo referenc in argumentov. Morda bi jim dalo zaupanje, da lahko naredijo skok iz konceptualnih izhodišč v senzorično izkušnjo. Morda bi jim dalo pogum za potop v belo.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.