Kritiški premislek o uprizoritvi Neja Tomšič / Nonument Group: Krog v sklopu 22. Drugajanja, Amfiteater II. gimnazije Maribor, 24. januar 2024
Esej.
Ali še bolje, še huje, še močneje, poskus eseja.
Tako so nas učili v gimnaziji. No, učili. Učili so nas poskusa. Vadili smo. O, smo. Pilili, peglali, piflali. Štiri dolga leta. Od prvega, še zadnjega poosnovnošolskega spisa, ki naj bi v nedolžnem septembru »fazotu« pokazal, kako in kaj je z njegovim »pišočim« potencialom, ki s tem ni imel, kot se je izkazalo, absolutno nič, pa vse do tistega zadnjega, ceremonialnega, maturitetnega. Ultimativnega. Izpita zrelosti sta morda (bila), zlajnano, matura in izpit za avto. V praksi pa je bil to maturitetni esej (in preden vprašate, zaguljen test iz prve pomoči ali CPP-ja). Esej je bil štiri leta vse, kar v bistvu ni bil. Do tiste edine »šanse«. Do tistega unikatno enkrat. Za nič drugega ne poskušaš štiri faking leta. Štiri leta si na prvo plahto napisal »poskus eseja«. Štiri leta smo samo poskušali. Štiri leta smo, pardon, »šlatali«. Platonski eseji. Naglas na o, ne a. Za potem tisto eno samo »šanso«. Nepovratno.
Esej, napisan na roko in papir, na tematiko, ki je bila praviloma iz tuje književnosti, naslovljena pa tako, da se ti sanjalo ni, ali si to knjigo res prebral, je tako nekje vmes postal sinonim skoraj za šablono. To, to in to. Nadudlaj se, napiflaj, pač vse to esej mora vsebovati. In bo. Ker so točke. Esej je za celotno maturitetno generacijo preračunan. V cifre, odstotke, vpis. Vulgarno, ampak resnično. Esej je iz nas poskušal narediti, ne, sprogramirati UI. Mi smo bili ChatGPT. Eni bolj, drugi manj. Kreativnost? Bog ne daj. Esej ni bil več mišljen, da bi bil kreativen, ali odmeven, ali res tuhtajoč. Če je bil? Saj smo videli lani. Ženska na odru sveta je bil naslov, tema široka, tako široka, da bi še, ja, ChatGPT želel malo bolj konkretno. Ne pa tako. Preširoko. Nealinejsko. Ker to? Samo tega ne. Ne tako ... problemsko, povezovalno, razmišljujoče.
Saj ne rečem, filmi so res zadnje, kamor bi se zatekel in nanje kazal s prstom. Tam je tudi novinarstvo še častno, lepo, smiselno, vredno. Ampak ja, eni smo si eseje predstavljali drugače. Ne kot neke frdamane poskuse, kjer da bi bilo v bistvu najboljše, če bi bili vsi enaki. Najboljše, da vsi trofimo, kaj je želel reči tisti, ki pa res ve, kaj je pisec želel reči. Potem pa, evo, točkuj Sartra, Orwella, Woolfovo itd. Izvoli. Zato je bil esej tista grda štiričrkovna beseda na e. Ker ko si gledal filma Društvo mrtvih pesnikov ali 10 razlogov, zakaj te sovražim (ta je, mimogrede, adaptacija Ukročene trmoglavke), si se praskajoče, izgubljeno, naivno spraševal: Zakaj ni tako pri nas? Zakaj gredo pri nas mnenja kar vnaprej v alineje, ki se jih moraš nadudlat? Zakaj niso »to« naši eseji? Zakaj »moramo«? Zakaj nismo, no, kreativni? Če že in zgolj poskušamo: zakaj je vsak poskus spodletel, če ni tak, kot je bil vsak dotlej?
In s tako proustovsko obremenjenostjo, ker si ugriznil v magdalenico gledališke recenzije, prideš neko sredo, 24. januarja 2024, na »predstavo« Krog. Povrhu še na svojo bivšo gimnazijo. Tam, kjer so bili tudi »poskusi esejev«. In spoznaš. Težo, moč, bistvo – narekovajev. Že sam opis namreč pravi, da je Krog »gledališki esej, v katerem se prepletajo pripovedovanje, vizualna umetnost, arhitektura in sociološko raziskovanje«. In nadalje še bolj razkroji: »Prostor tako zaznamujejo iz gradbenih materialov sestavljene kiparske strukture, ki jih povezuje živa pripoved. Pripoveduje nam o parkih, ki jih vizualna umetnica Neja Tomšič in interdisciplinarna skupina umetnikov, arhitektov ter teoretikov Nonument Group razumeta kot polje različnih interesov, idej in politik.«
Krog je »predstava«. Narekovaji, vredni narekovajev. Tokrat je bil (Klarin – Klara Drnovšek Solina, op. a.) uvod ne le uvideven, temveč skoraj nujen. In smiseln. Povedala je predvsem, kaj vse to, kar bomo gledali, ni. Ni klasičen teater. Dobro, ko bo Bunker delal klasični teater, se lahko gladko preimenuje (predlagam: Abonma). Ne bo dialogov, kot jih poznamo, ne bo scene, ne bo starogrške zgradbe. Pozabite. In si jezen, nekje tam globoko v sebi, ker si v prvem letniku res bral Antigono in Kralja Ojdipa, pa potem na resnem poskusu eseja resno pogrnil.
In ko to prebereš, slišiš, použiješ pred predstavo, je eno. Potem pa je tu praksa. Prideš in bi sedel ... Ne moreš. Na tla. V krog. Ampak dobiš nekako izjemo, jebiga, EMŠO, četudi bi rad imel še taka kolena, da bi zmogel tja dol. In hrbet. In kile. Na plato. Na nivo. Ker to je nivo. Za tak esej? Šteje le direktiva. Za to moraš sedeti na trdem. Iz takih smo snovi kot trpežne trtice. Če bi pretiraval, bi rekel, da je bolje spraviti občinstvo takoj – ne, ne na kolena, na trtice. Zakaj? Ker bo moralo garati. Nepošteno je sicer te generacije, kot je občinstvo na Drugajanju, torej gimnazijce, upehat vnaprej s tako borbo. Gimnastičarsko. Zdrav duh v zdravem telesu? Tudi, ampak kontra.
Ker to? To je večna borba. Takoj. Fizična. In psihična. S samim sabo, pozornostjo, željo. Krog je izziv. Ker je gledališki esej, pri čemer ti res niso vsakdanji. Koliko gledaliških esejev pa vidiš? Tega ne najdeš, to »trofiš«. Kdor je gledal Krog, je zadel.
Predvsem zato, ker je Krog nekaj, kar terja ogromno vživljanja, domišljije, pozornosti. In skoraj predznanja. In odnosa. In energije. Do parkov, kar je tema kroga, je dobro imeti odnos. Če ne, je esej vnemar. Že nasploh, za Krog pa je prvi pogoj. Saj Krog je v osnovi dobro zamišljen. Ima ne le smisel, ampak tudi deluje v praksi, no, krožno. Sploh za mlado občinstvo. Banalno, ampak ne predstavljam si, da bi se dolgoletni abonenti tako posedli. Za to nucaš originalen kolk. Ampak hkrati s tem, ko cilja na mlajšo publiko, tudi tvega. Zelo. Ker ni mladosten. Ko že omenjeni uvodni nagovor v sklopu dolgoletnega in uveljavljenega Drugajanja med drugim navede, da to »ni klasično gledališče« in da »nima dialogov, kot ste jih vajeni«, s tem nekako samoumevno domneva, no, dovolj. Da ne bo pomote, Krog res ni alter, niti noče biti, je pa gledališki esej, ki poskuša vseeno pokazati, kaj bi tudi bolj eseji kot gledališče še lahko bili. Ampak tveganje? Uh. Je veliko. Krog ima tuje žrtve na svoji esejistični krožnici. Videti še pol ure prej vživete dijakinje, kako si zaspano podpirajo glavo?
Krog ima potencial, ker se loti (ne)hote občinstva tudi po eliminacijski metodi. Ker je njegovo bistvo sama tema. Čeprav se zdi, da bi ta res lahko bila karkoli. In kjerkoli. In kadarkoli. Tako pa se Krog, oziroma Nonument Group in Neja Tomšič, znajde v pripovedih o »političnih in družbenih idejah, gibanjih ter politikah, katerih spremembe se odražajo v materialni realnosti – skupnih javnih površinah«. V tem primeru gre za – parke. Ti so sicer v marsičem že v osnovi nekaj med oksimoronom in kompromisom, kot vam bodo znali povedati vsi od urbanistov, ornitologov, krajinskih arhitektov pa do organizatorjev koncertov, lastnikov lokalov, županov, ampak precej jasno je, da Krog v parku vidi javno. Se tja nagiba. Za izhodiščno raziskovanje so začeli v Cluju-Napoci, v opuščenem Parku železničarskih delavcev, ki »se je znašel na preseku neoliberalnih mestnih interesov ter rasističnega odnosa do romskih prebivalcev in revnih, strpanih v geto na obrobju mesta. Park kot zapuščina, nonument, katerega sled se tudi po spremenjeni rabi prostora ohranja v spominih (nekdanjih) uporabnikov, pa kot lajtmotiv spremlja tudi druge, osebne zgodbe pripovedovalcev.« Šli pa nazaj do Aleksandrije. Daleč nazaj.
S parki je, mimogrede, vsaj v našem mestu, Mariboru, kar zgodbeno. Parkov imamo kar nekaj, pa še lepi so. So pa bili tudi pokopališča. Magdalenski park je tak. Prav tako Ljudski vrt, ki sicer že dolgo ni več park. In imamo Mestni park, ki je res nekaj najbolj čudovitega, kar premoremo. Presežek urbanizma.
Krog je zato celo v mestu parkov, trgov in gozdov ter gričev zahtevna predstava. Ne sicer prezahtevna, temu za las uide, tudi na račun, še dobro, le dobre ene ure, pa vseeno. Ne sloni toliko na gledalcih in njihovih zmožnostih, kolikor »mora« sam ustvariti ne le zgodbo, temveč konflikt, temo, pomen ... Kar je enormni zalogaj. Za Nejo Tomšič, ki je osrednji kreator in narator, je to izjemen izziv. Pripovedovati o »nekem« parku iz Aleksandrije pol ure, ob tem sicer scensko uporabiti krožno pot okrog »peskovnika« in vanj vtreti posamezne oporne točke, bi bilo zahtevno že za nekoga, ki je – od tam. Ki park pozna. Tako dobimo pa zgodbo o parku, ki ga nismo ne videli, ne doživeli, ne občutili. Razen na koncu na slikah. Ko je že konec. Zato se je zdelo, kot da je Krog esej, ki naj bi ga »napisali«, čeprav smo prebrali le odlomek iz berila, za res uspešen kontekst pa bi morali prebrati celotno delo. Vsaj enkrat. In še kaj za povrhu.
Tomšič ima svoj slog, ki vsekakor ni gledališki – kar je sicer za esej prednost. Dejansko. Ne igra, je nekakšna naratorka, čeprav tudi to ni. Pač. Je. Govori. Razlaga. Pove. Ni retorik, to ni rimski forum, je pa nekaj, čemur lahko še slediš. Le morda malenkost pretiha in »prežalostna« je. Park, o katerem govori, je imel zlate čase, a že ko le poslušamo o teh, vemo, da bo šlo – navzdol. Pa čeprav si še lahko narišemo park, ki bi lahko še vedno bil tooooliko. Novi Versailles, dediščina starih Grkov, Nelsonov kip. Vse to je imel, bil, žarel. Ko se tako pred nami izriše v »peskovnik«, v »model«, si ga lahko v obrisih zamislimo kot velik prostor javnega. No, za tiste, ki so imeli svoje, vnaprej prinesene ideje, izkušnje, razumevanje. Park pač ni samoumeven vsepovsod. Ali na enak način. Pri nas, ja, je. Smo »zeleni«. Drugje pa ... Ko kdo v večinoma puščavski državi v redki zeleni oazi pomisli, da ima raj na zemlji, je to nevarno. Poželjivo. To se da v eseju začutiti, ni pa tako jasno izraženo. Saj ni treba, da je, toda če bi bilo, bi esej imel močne, haha, oporne točke. Alineje. Pa smo pri poskusih, ne?
Foto: Nada Žgank
Kar Krog počne dobro, je počasna, gradualna, skoraj zapeljiva krožnost, v katero lahko vpelje in ukroži gledalca. Ampak za to terja res radoživega in dojemljivega gledalca. Ne nujno izkušenega. Ta pa bo hkrati spet morda znal uvideti, da v samem opisu sicer tli podton, ki bo prej ali slej prilezel na dan. Težava, ki jo Krog ima, je to, da se v kroženju zarotira, še zlasti, ko pride drugi del – ko se preseli v Romunijo. Princip »mačka okoli vrele kaše« se ukine in s kar trdim prelomom preide v mini dokumentarec. Tu je esej najbolj »predstava«, saj ima strukturo. Ve, kakšen prelom je. Zaveda se sebe. Ni le »esej«. Ampak vse tiste zvočne nepodpisane, nepodnaslovljene in povrhu kar dolge in ne tako koncizne izjave obvisijo v zraku. Če je bilo »risati si v glavi« park v Aleksandriji še radovedno početje, je to v romunskem primeru hkrati zelo nazorno-naporno. Čudna kombinacija. Par izjav v romunščini je takoj bolj čustvenih, ampak kaj, ko se v prevodu nič ne najde.
Bistvo drugega dela Kroga je po dveh parkih, ki sta si kar različna, saj eden predstavlja celó kolonialno zgodovino, drugi pa zlasti nenavadno romunsko postkomunistično izkušnjo, izpovedano v končnem in udarnem premisleku, kaj so ruševine in kaj gradnja. Tu vživetje ni težko. Izjava je močna, zapomnljiva, krepka. Tu spet veš, da je to esej. Vreden tudi takega žrtvovanja, kot je ena skupna ura v takem prostoru. In po dveh takih zgodbah si ni težko predstavljati in razumeti, kaj je lajtmotiv eseja: javni prostor. Dokler so javni, so od vseh. Ko to »vse« zamika koga, da bi bilo le še njegovo, se zgodi lahko grabežljivost kjerkoli in kadarkoli. Pred debelim poldrugim stoletjem v Egiptu ali v minulih desetletjih v Romuniji. To je lahko skupna nit, ampak za to potrebuješ že čas. Par ur. Za ... eno recenzijo.
Krog je pa najbližji, ko se približa domu. Ko slišimo, kako so se igrali »zemljo krast«. To je tisti kreativni, čustveni del, ki je v »naših esejih« prepovedan. Eseji imajo raje tak sklepni zanos, kot so kriki litovskih vran, ki jih je v romunsko mesto pripeljalo to, kar je pripeljalo zasebnike. Požrtija. Nihče ni bolj nenasiten – če si sposodim izraz iz Kroga – kot buldožer neoliberalizma. V tem pogledu je esej sklenjen in ima ne glede na gledališko nestrukturiranost svojo jasno pomensko strukturo. A to je jasnina nad oblaki. Skozi katere ... Uh, je treba garati. Dedal-ikarovsko. Ker vključitev arhitektov (Nika Grabar, Miloš Kosec) – (ne)namensko dejansko še najbolj jasno s svojo prezenco na sedežih, ki delujeta sčasoma sicer vse bolj kot ... tron, tvorita »sceno« (bolj kot bombaž ali cigli) – je zelo »meta«. Dolgo sedita na sedežih, in ko proti koncu dobita besedo, je njun prispevek bolj, no, »post«. Kot dodatek, opora, kontekst, ki ga je dobro dodati. Za umestitev in potrditev. Škoda, da ne spregovorita prej. In bolj nazorno.
Neja Tomšič je v svojem gledališkem eseju sicer presegla poskus eseja. Zdi se, da ga je pilila dovolj dolgo, da je to zanjo nekakšna matura. Najuspešnejša, ko krožno v peskovniku riše zgodbo iz zgodovine, v kateri se lahko prepoznamo tu in zdaj. Za večjo učinkovitost bi lahko ob nekaterih glasbenih učinkih uporabila morda zaslone, kjer bi bolje videli, kaj riše v peskovnik. Ali pa zlasti dokumentarno, slikovno, video gradivo. Računati, da je bolje, če je bistvo očem zakrito? Pretvegano. Krog bi bil pa še učinkovitejši, če bi take primere našel doma. Ker so. O, so. Vsaj del predstave bi, tako kot »zemljo krast«, gotovo še bolj udaril.
Krog je esej, ki je dal tokrat (bodočim) maturantom možnost, da ga ocenijo. Še pred ultimativnim poskusom. In ocena? Razprave kljub prikupnemu nagovoru ob koncu vendarle ni sprožil.