Rcenzija potopitvenega potovanja V podtalnicah telesa Urške Preis, Ivane Vogrinc Vidali in Tery Žeželj, uprizorjene 24. avgusta 2023 v ŠD Tabor.
Kaj bi se zgodilo, če bi Narcis med sklanjanjem nad tolmun opazil, da v odsevu ni sam? Bi poskusil veji, vrabcu, gosenici nad sabo nadeti človeški obraz in ime, bi jih oklical za botre in jih spremenil v antropomorfne like v basni, ali pa bi jih mistificiral, totemiziral v religijo, predrugačil v simbol nečesa, česar ne moremo nikoli povsem doumeti? Simpozij performansov V podtalnicah telesa odkljuka vse možnosti.
Foto: Nada Žgank
Kar bomo v naši recenziji imenovali simpozij, organizatorke poimenujejo potopitveno potovanje. Triurni dogodek je namreč kolaž različnih krajših performansov, predavanj in uprizoritev, ki jih kot rdeča nit, ki se pojavlja v scenografiji celotnega sokolskega doma Tabor, povezuje podtalnost, razkrivanje neopaženega, nekonvencionalnega v družbi in razumevanje človeškega telesa kot inherentno umeščenega v ekosistem ter sestavljenega iz ekosistemov manjših organizmov, ki nam omogočajo preživetje. Kakor ga mi omogočamo njim. Simbioza, v glavnem. Med različnimi prizorišči nas zato vodijo plesalke, oblečene v kostume bakterij, polne izboklin kožne barve, ki se trudijo zabrisati človeške oblike svojih teles. S sabo imamo knjižico z naslovnim razmislekom »Kako bi prebral_a svoje telo kot zemljevid?« in ščepec sladkorja, ki smo ga morali prinesti.
Najprej zleknjeni na blazinah prisostvujemo predavanju o bakterijah, ki je projicirano na strop sobe. Mikrobiologinja Anna Dragoš nam razloži, kako lahko bakterije ogrožajo fagi in kako fage ogroža piratski genetski material, da se vprašamo, če je vedno še nekaj manjšega, kar nas sestavlja in pogojuje. Razen pomirjujočega pripovednega tona in usmeritve projektorja na strop se predavanje po vsebini ne loči kaj pretirano od tega, ki bi ga morda lahko našli pri pouku biologije ali na poljudnoznanstvenem dogodku v lokalni knjižnici.
V naslednjem prostoru se s slušalkami na glavi posvetimo intervjuju s Pavlom Medveščkom, avtorjem zapisov o staroverstvu ali naravoverstvu, organsko vznikli religiozni praksi, ki se zdi zavita v mističnost in zasebnost. Povezavo s tem, da gre za podtalnice kulture, skrite v nezapisane običaje, nam pomagajo ustvariti posnetki tolmunov in vode.
Temu sledi verjetno najbolj intriganten, a tudi najbolj odkrito neumetnosten dogodek večera. Masharu za nas izvede predavanje in delavnico o jedilnih prsteh. Ko obotavljajoče na jezik polagamo koščke gline iz Litve ali grizljamo šolsko kredo iz Kazahstana, se odpira razmislek o podtalnih, nenavadnih družbenih praksah, duhovnih pomenih, ki vznikajo iz njih, ter o zapovedanih normah in posameznikih, ki se jim izmikajo.
Nato nas pričaka pripovedovalski esej. Slikovito variabilna vokalistka Tea Vidmar ustvarja zvočno pokrajino, v katero Špela Frlic polaga lokalna imena travniških narcis, legendo o Narcisu, ter tezo, da je basen najmanj ekološki žanr, saj bi se morali biti z naravo sposobni povezati brez nepotrebnega mistificiranja ali antoropomornih uprizoritev. V zadnjem prostoru naročeni ščepec sladkorja ponudimo plesalkam-bakterijam v zameno za pogostitev iz takšnih in drugačnih fermentiranih izdelkov. Kombucha, kimchi, fermentiran sir in maslo nam poskušajo v brbončice vtisniti lekcijo: »Korist je vzajemna.«
V tem, kar Jacques Ranciere poimenuje pedagoški model učinkovitosti umetnosti, nam dogodek torej prav po učiteljsko in podčrtano veli: pojej to kredo, in svet bo drugačen. Razumi svoje telo kot del ekosistema, kot množico ekosistemov, in razumel boš potrebo po obvarovanju okolja. Potem boš to potrebo smiselno vzročno-posledično vzgojil v dejanje. Težava leži, kot diagnosticira Ranciere, v tem, da se takšnih vzvodov vplivanja na gledalca umetnost poslužuje že lep čas. Če bi ti vzvodi delovali, jih ne bi bilo več, ker bi se samoukinili. Istočasno pa ima takšna umetnost nesrečen potencial kratiti gledalkino avtonomnost doživljanja.
Po kratkem opisu dogajanja je morda tudi bolj jasno, zakaj avtorica recenzije vztraja pri izrazu simpozij, in ne potopitveno potovanje. Posamezni sklopi dogajanja namreč niso dovolj homogeni za drugačno poimenovanje. Drži, da predstavljajo različne aspekte človeškega razmerja z okoljem in vzpostavljajo zavedanje o mehki membrani, ki nas navznoter in navzven bolj povezuje kot razločuje od drugih prebivalcev planeta. Na ta način se raznoliki pristopi k tematiki niti ne trudijo biti usklajeni. A ker se razlikujejo tudi odgovori na to povezujoče vprašanje, se nabor zdi skoraj kot umetniška konferenca na okvirno skupno tematiko. Morda je to konec koncev bolje kot le eno samo pedagoško predavanje, ker pušča nekaj odprtosti za poskus usklajevanja različnih lekcij. Naj torej mistificiramo zemljo in naravo, nadenemo plesalkam kostume bakterij in jih spremenimo v človeku podobne prikazni, ali se odrekamo bližnjicam za razumevanje narave in bitja v naši okolici spoštujemo brez zrcaljenja sebe in svojih problemov vanje?
Bolj piflarske med nami morda pedagoškost dogodka sploh ne zmoti tako zelo. Namesto tega nas frustrira, da se pedagoška lekcija ni izkazala za dovolj interno homogeno, da bi znali narediti domačo nalogo v zvežčiču, ki smo ga prejeli na začetku, in enkrat za vselej zmogli prebrati svoje telo kot zemljevid. Ampak imamo fermentiran šampanjec, tako da se bomo na tej točki nehali pritoževati, hvala in lep pozdrav.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.