Recenzija predstave Skupne krajine (Caroline Barneaud in Stefan Kaegi / Rimini Protokoll) Koseški boršt, 25. 8. 2024, v okviru festivala Mladi levi
Ena izmed najpogostejših kritik sodobne umetnosti je, da je povsem samovoljna in namenjena zgolj ozkemu krogu poznavalcev: zgodnji kritiki sodobne upodobitvene umetnosti, katerih argumenti so dandanes že malodane karikaturni, so denimo trdili, da je vključitev sledi gibalnega dejanja v sliko pretenciozna poteza, ki služi le umetnikovemu egoizmu, kršitev slikarske perspektive pa da le spodbuja porast tehnično slabo izurjenih umetnikov. Kot je tem kritikom v šestdesetih letih prejšnjega stoletja oporekal francoski filozof Maurice Merleau-Ponty (1908–1961), pa sodobna umetnost ni tako arbitrarna, ampak – prav nasprotno – vsebuje samo bistvo modernega pojmovanja sveta. Nagovarja namreč utelešenega posameznika, ki se mu za to, da bi sliko lahko naslikal ali interpretiral, ni treba (več) zanašati na »pripomoček« perspektive, saj v svojem telesu poseduje neko bolj temeljno in dinamično perspektivo, ki je ni mogoče nikoli docela razkriti in formalizirati.
To je del Merleau-Pontyjevega širšega filozofskega projekta, ki poskuša prekiniti ne le z dualizmi telesa in uma, notranjega in zunanjega (sveta) ter subjekta in objekta, ampak tudi z dualizmom narave in zaznavanja, ki je relevanten v kontekstu moje interpretacije Skupnih krajin. V Svetu zaznave (The World of Perception) (1948) Merleau-Ponty zapiše, da je ena izmed ključnih težav sodobnega človeka epistemološka dediščina naših filozofskih prednikov, ki drugost bodisi idealizira bodisi pa jo reducira na skupek istosti. To je vidno denimo v orientalizmu klasične antropologije, ki tuja ljudstva in kraje bodisi romanticizira bodisi pa jih poskuša zapakirati v priročne znanstvene razlage; pa tudi v našem pojmovanju živali, ki jim bodisi pripišemo povsem skrivnosten in nerazumljiv zaznavni svet bodisi pa zapademo antropomorfizmu in jih poskušamo razložiti kot človeku podobne stroje »nižje« vrste (zato se včasih začudimo, ko se z njimi pogovarjamo na najneumnejše načine), pri čemer mejo med višjim in nižjim, živim in neživim, določimo glede na neki arbitrarni standard, denimo standard premičnosti (s čimer zapademo ne le antropomorfizmu, ampak tudi zoocentrizmu, saj živali posledično razglasimo za žive in čuteče, rastline pa za nežive in nečuteče, čeprav bi si lahko zamislili tudi, da so rastline tiste, ki vladajo svetu, češ da jih živali, kot je nekoč šaljivo pristavil kulturni kritik in psihonavt Terrence McKenna, le »vozijo naokrog«, s čimer jim služijo pri hitrejšem razmnoževanju).
Če se je naša moderna (filozofska) kultura vzpostavila v fiksaciji na subjektno-objektne odnose (kdo komu pomaga pri reprodukciji – rastline živalim ali obratno? Kdo komu pomaga pri dihanju – rastline ljudem ali obratno?), potemtakem tudi z naravo v vseh teh stoletjih nismo mogli zgraditi ravno zdravega odnosa. Interaktivni večsenzorični dogodek Skupne krajine (avtorjev Caroline Barneaud in Stefana Kaegija, Rimini Protokoll) je povabilo k skupnemu razmisleku o naših različnih odnosih do narave, saj nas skozi serijo sedmih predstav vztrajno postavlja v raznotere odnose tako do (materialne) narave kot tudi do pojma naravnega. Namesto da bi pojem naravnega izgrajeval perspektivično in od zgoraj navzdol, nas sooča z diskurzivnimi in izkustvenimi drobci, ki se nikoli ne sestavijo v enovito sliko, ampak izpostavljajo različne drže do narave kot materije in pojma.
Polemična zastavitev je vidna že iz prve predstave, ki nas povabi, da se na robu Koseškega boršta uležemo v senco drevesnih krošenj in prek slušalk prisluhnemo pogovoru med psihoterapevtko, vremenoslovcem, gozdarko, pevcem in mladim dekletom, odraščajočim v negotovosti glede prihodnosti življenja na zemlji. Zdi se, da pogovor poteka v istem času in prostoru (kot naše bivanje v Koseškem borštu), le na neki drugi »frekvenci« – napoveduje odhod protagonistov (nas, njih) v globine gozda, kjer se bodo (bomo), kot pripovedujejo številne stare ljudske pripovedke, izgubili v strašljivih, včasih pa tudi čarobnih pokrajinah, kjer bodo (bomo) odkrili spake, pošasti in spomine; potovanje v gozd je od nekdaj razumljeno tudi kot potovanje v nezavedno, saj nezavedno v nekem smislu je [narava]. Ko ležim na gozdnih tleh, se razgledam okrog sebe in opazim odpadle veje in listje, po katerih plezajo mravlje, drugje pa zlomljena drevesa in odsekana debla, ki jih prerašča mah. Opazim temačne in vlažne kotičke, kamor ne seže sončna svetloba. Vsepovsod, celo tam, kjer jih ne vidim, gomazijo insekti, pod mojim ležečim trupom pa se razraščajo miceliji; vse naenkrat umira in buhti od življenja.
Narava je nedvomno eden izmed najkompleksnejših pojmov in povsem nevede imamo o (njej) najrazličnejše predsodke. Čeprav se vsi strinjamo glede splošne materialne kategorizacije narave, da torej narava = [gozd, morje, reke, gore, rastline, živali, ljudje, itd.], pa bijemo večje boje pri kontekstualizaciji, torej pri vprašanjih, kot so:
– ali je narava dinamična (tok, proces) ali statična (bivanje), ali je živost ali inertnost,
– ali je narava mnogoterost (biotska raznovrstnost) ali enotnost (narava),
– ali je narava ločena od kulture ali pa lahko govorimo o naravikulturi (angl. natureculture), človeške kulturne in tehnološke proizvode pa lahko razumemo kot del narave,
– ali obstaja nekaj takšnega, kot je človeška narava (ali pa je to le zmotni konstrukt naših hegemonih filozofskih prednikov, stranski proizvod hierarhične kategorizacije življenja …),
– ali lahko govorimo o naravnem kot pravilnem (ali objektivnem) ali pa je pojem naravnega vselej posredovan s kulturo in zatorej nikoli docela upravičljiv.
V vsaki izmed sedmih predstav smo soočeni z nekim vprašanjem, ki tako ali drugače meji na vprašanje pojmovanja narave. Vprašanja se ne vzpostavljajo toliko z izrecno tematizacijo kot skozi zaporedje situacijskih procedur, ki nagovarjajo različne telesne modalnosti in vzpostavljajo različne komunikacijske (a)simetrije med sporočevalci in prejemniki sporočila. V prvi predstavi smo zvok (prek slušalk) le sproščeno poslušali, v drugi predstavi pa zvok postane vodilo naših dejanj in posrednik našega izkustva. Glas iz slušalk nas usmerja v različne medtelesne konstelacije, v katerih se razrašča svojevrstna človeška simbioza: naročeno nam je, denimo, naj z gozdnih tal poberemo storž, iglico ali list in ga nekomu podarimo; nato pa še, naj se postavimo v dva kroga, obrnjena (z obrazom) drug proti drugemu, in posnemamo gibanje rastlin oziroma pri tem početju pozorno opazujemo ljudi v drugem krogu. Tako postanemo obenem narava v naravi in reprezentacija narave: narava v nas obenem živi in je skozi nas posredovana.
Posredovanje narave se zdi samo po sebi problematično, saj bi lahko zatrdili, da narava že je zaznava, zato lahko različne zaznavne razširitve, kot je na primer poskus gibalno-metaforičnega posnemanja naravnega življenja, naravo in naravno v najboljšem primeru ponovijo, če že ne okrnijo. Pa je narava potemtakem čista neposrednost? Ali pa je kot čista neposrednost ravno nemogoča: je narava prvi pogoj posredovanja, naša prva tehnologija (Merleau-Ponty bi morda rekel, »tisto, okrog česar se razporeja izkustvo«)?
V tretji predstavi, ki jo jemljem kot vodilo svoje interpretacije, se posedemo in poležemo na manjši travnik, ki je zgolj deloma prekrit s senco drevesnih krošenj. Šelestenje listov odseva v plesu senc na gozdnih tleh. Čez spodnji del dveh drevesnih debel je razpeto platno, na katerem je v slikarski perspektivi naslikana modro-sivkasta pokrajina; platno na nekaterih mestih presvetljujejo lise žgoče sončne svetlobe. Po nekaj minutah rahlega plapolanja platna v vetru in našega zatopljenega strmenja v sivine in modrine naslikane morske pokrajine se pred platno pripelje gibalno ovirana performerka Urša Urbančič, ki si na malem travniku pred platnom pogrne prt in pripravi piknik, na katerega nas nato tudi povabi.
Predstavo je (ob Marcu D'Agostinu) režirala Chiara Bersani, ki je na lanskih Mladi levih gostovala s predstavo Podrast, v kateri je na podoben način tematizirala odnos telesa do pokrajine. Morda so številni umetniki naravo poskušali predstaviti z dinamičnimi glasbenimi ali gibalnimi sredstvi in s številnimi okraski; a narava v prvi vrsti ni vezana niti na dinamično premičnost niti na svojo reprezentacijsko vrednost, ampak je prisotna že v neposrednosti telesa, kot trzajoča zaznava in inertna organskost. Narava je nekakšen substrat vsega bivanja: v naših telesih se razraščajo gobe, bakterije, po naših različnih kanalih se kot reke pretakajo kri, voda in zrak. Četudi ne pleše v klasičnem smislu te besede, telo vselej vibrira in komunicira: živo telo je vibrirajoče in komunikativno telo, skupna krajina za številne mikroorganizme ter druge rastlinske in živalske vrste.
Medtem nas mirujoča pokrajina, naslikana na platnu (v perspektivi), v kontrastu z našim slojevitim doživljanjem gozda in teles ter pogledov, opominja, da v Koseškem borštu nismo samo nezainteresirani opazovalci, ampak smo z drugimi obiskovalci in prebivalci gozda prepleteni v skupnem dejanju. Postanemo del pokrajine, ki jo naseljujemo; četudi mirujemo, se po naših telesih vijejo ceste, prek katerih mravlje potujejo do svojih mravljišč, skozi naše slušne in nosne kanale pa valovijo raznoliki zvoki in vonjave. Naš glas, ki v sodobnih tehnoloških razmerah včasih postane strašljivo glasen in neskladen z okolico, je pozitivno pogojen z bivanjem v gozdu – govorimo tišje ali celo šepetamo, po gozdni preprogi pa hodimo v počasnejšem tempu, kot smo ga vajeni iz vsakdanjega mestnega vrveža.
Ravno zato je toliko bolj pomenljivo, ko si v četrti predstavi na glave nadenemo komplete za virtualno resničnost, ki nas projicirajo v isto pokrajino, le izpraznjeno ljudi, nato pa vzdolž drevesnega debla odletimo visoko nad pokrajino in tako posvojimo perspektivo stare smreke. Logika zaznavanja se s tem zaobrne: naša telesa postanejo nevidna in izolirana drugo od drugega, pogled iz ptičje perspektive pa povsem prevlada nad občutenjem minimalnih premikov in telesnih tokov, ki nas je zaposlovalo v prejšnji predstavi. Virtualna perspektiva, podobno kot klasična slikarska perspektiva, je izpraznjena vseh ljudi in vsega človeškega – idealizirana »čista« pokrajina, ki jo – kot spoznamo ob branju knjižice v drugem delu iste predstave – vidijo tudi vojaški droni, ko razstreljujejo nasprotnikove vasi in naselbine. Perspektiva v tem zasuku namembnosti postane golo zagotovilo tehnične predvidljivosti: boljša ko je perspektiva, natančnejši je izstrel orožja. Čista razosebljenost, ki je eno izmed najbolj zastrašujočih dejstev naše tehnološke sodobnosti, tako dobi svojo najradikalnejšo podobo.
A kaj je pokrajina brez ljudi, ki jo naseljujejo? Čigavo perspektivo posvajamo takrat, ko virtualno potujemo po spletnih zemljevidih? Pa tudi: kdo čuti »občuteno« temperaturo, ki jo mobilne aplikacije za napovedovanje vremena razločujejo od »dejanske« temperature? Čigavo perspektivo bo posvojil bodoči ChatGPT-kritik? Celo »subjektivni« dodatki našega zaznavanja so se v sodobni tehnološki krajini objektivizirali. Po eni strani se ljudje osamosvajamo od sveta, po drugi pa se očitno svet osamosvaja od nas: ker ni več občutenja, ampak samo še predvidevanje, se zgodi razcep – zazeva ogromna vrzel, ki nam onemogoča, da bi svojo vez s svetom vzeli resno. V najboljšem primeru jo lahko resno vzamemo le še zaradi utilitarističnih namenov.
Foto: Nada Žgank
Prav zato se zdi poskus ponovne sensitizacije človeškega telesa ena izmed revolucionarnejših potez »sodobnih« uprizoritvenih umetnosti in prav zato se zdi projekt Skupnih krajin v tem kontekstu tako poveden in hkrati tako problematičen. Naše življenje je pogojeno z našim zaznavanjem: zaznavanje je resda v nekem smislu presežno, saj nas »podaljšuje« v svet, vendar je v nekem drugem smislu tudi izjemno omejujoče, saj nas prikuje na našo vsakdanjost, na znane obraze, na ponavljajoče se dogodke in vztrajajoče nevšečnosti. Iz zaznavanja lastnega življenja ne moremo izstopiti, nikamor ne moremo pobegniti: lahko se spojimo z drugim, lahko odidemo v eksotično tujo deželo, lahko se zatopimo v igrico ali v televizijo, a vsakič znova se na koncu vrnemo k svojemu lastnemu zaznavanju in v svoj lastni življenjski svet. Poskus pobega iz te eksistencialistične zagonetke ima lahko za posledico le (ponovno) iznajdbo drugega, ki postane porok naše resničnosti (zato Sartre v Zaprtih vratih pravi, da so »pekel drugi ljudje«).
Namesto da bi se v krajini telesa naučili zaznati kompleksno naravno krajino, prek odnosa do te krajine pa znova vzpostaviti odnos do narave, naravo intelektualistično zasnujemo kot statično entiteto, ločeno od telesa, in z njo vstopimo v nekakšno toksično dinamiko, v kateri sta obe plati medsebojno izključujoči, saj ena lahko obstaja le na račun negacije oziroma uničenja druge. Narava tako postane idealizirana kot absolutno dobra po eni in absolutno zla po drugi strani: po eni strani je ljubeča in vseprisotna, po drugi pa uničevalna, zavajajoča in maščevalna. Nas takšna dinamika spomni še na kakšen drug odnos?
Po kratkem premoru za kosilo se vrnemo v globine Koseškega boršta, na čudovit podolgovati travnik v bližini koseškega bajerja, kjer smo izpostavljeni precejšnjemu presenečenju, saj se dotedanja tematizacija telesne krajine kot podaljška naravne pokrajine povsem razblini v enosmerni komunikaciji, namenjeni predvsem prenosu informacij (postanemo, ali glede na vsakdanjik sodobnega človeka, ostanemo, »informavori«). Ko ura odbije šest, se z bokom ob bok posedemo na najvišjo točko travnika, nato pa se začneta iz daljav travnika proti nam premikati osebi, katerih pogovor poslušamo v živo, a prek slušalk. Vez med telesnostjo in zvokom je prekinjena, medijsko sporočilo pa postane povsem enosmerno, podobno kot pri radijskem in televizijskem prenosu. V »večerni informativni oddaji«, ki s svojim formatom in tonom med drugim spominja na oddaji Dobro jutro, Slovenija in Čez planke, se zvrstijo intervjuji z evropsko strokovnjakinjo za zeleni prehod, lokalnim kmetovalcem in etologinjo oziroma strokovnjakinjo za komunikacijo živali.
Čeprav so pogovori zanimivo zastavljeni in šaljivo razigrani (med njimi spretno preskakuje povezovalka Nataša Živković), ponekod delujejo malce didaktično (najbrž tudi zato, ker morajo biti primerni različnim starostim). Rahla didaktičnost pa se v naslednji predstavi razmahne v ostrejšo lekcijo in žugajoči poduk. Ko po zaključku »informativne oddaje« odidemo po travniku navzdol in se z bokom ob bok posedemo v drugačno konstelacijo teles, iz zvočnikov zaslišimo brnenje, prekinjeno s sunki nerazumljivega govora (angl. gibberish, žlobudranje). Na zaslonu pred nami se naenkrat pojavijo podnapisi, iz katerih razberemo srdito plat narave:
»ljudje … poslušajte me … imenujete me Narava, Bog, Življenje, Presežno … opazujem vas, že odkar ste se pojavili na zemlji … in začeli imenovati vse stvari … nato pa uničevati vse, kar ste poimenovali … živali, rastline … sedaj uporabljate umetne materiale … brezsramno potujete in onesnažujete …« – Narava
Narava ni več zamišljena niti kot ljubeča in vseprisotna niti kot biotska raznovrstnost, ampak je z rabo enovitega glasu poenotena in antropomorfizirana, gledalci pa smo nenadoma – v sunkovitem dramskem preobratu – postavljeni v vlogo njenih antagonistov.
Čeprav bi lahko to odločitev upravičili s sklicevanjem na predhodne predstave, češ da v odnosu do njih deluje kontrastno in da jih z menjavo ambienta in komunikacijske logike nekako osvetljuje, pa se nazadnje ne zdi smiselno, da je naše celodnevno »razpiranje« telesne krajine (torej sproščanje) v gozdni pokrajini v vsega skupaj dvajsetih minutah povsem preglašeno z nečim, kar bi lahko poimenovali »performans krivde«. Logika didaktičnega, enosmernega govora, na katero se privadimo v prejšnji predstavi, nam onemogoči, da bi podvomili o resničnosti izjav, ki nam jih namenja »Narava«: a prelaganje odgovornosti na posameznika je vprašljivo početje, saj vemo, da na onesnaževanje narave vplivajo številni sistemski dejavniki, kot sta na primer ekonomska neenakost (ravno sem bral, da si ena petina slovenskih družin letos ni mogla privoščiti dopusta) in porast odvisnosti (če misliš, da svet ni dovolj dober, da bi bilo v njem vredno živeti). Morda je predstava mišljena kot provokacija, a tudi provokacija mora biti nekako motivirana in dovolj jasno kontekstualizirana.
Foto: Nada Žgank
Čez celoten dogodek se pnejo glasbeni vložki in fragmenti, ki v času tvorijo melodično sekvenco. V dveh predstavah, četrti in sedmi, ki ju v tem besedilu do sedaj še nisem omenjal, spremljamo koncert pihalno-trobilnega seksteta (Karim Zajec, dirigent, Marko Petek, tenorski saksofon, Maj Brinovec, altovski saksofon, Jana Stojaković, flavta, Gašper Poprija, tuba, Blaž Kozjek, pozavna, Živa Žohar/ Lea Krajnčič, trobenta), na nekaj prehodih med posameznimi predstavami pa glasbila služijo prekinitvi ritma in pripravi na novo gozdno izkušnjo. Melodična skladnost se vedno znova razprši v kakofoniji nenadnih ali rezkih zvokov različnih trobil in pihal, ki prihajajo iz različnih delov gozda. Podobno naša pozornost včasih zajadra stran od glavnega dogodka in si spočije na kakšni roži, upogibajoči se v medlem vetriču. Včasih med hojo po gozdu naletim na kakšno pozavno, ki deluje kot zraščena s prepletom korenin. Obilje detajlov – ob sproščenih sprehodih od ene do druge predstave z gozdnimi vodnicami Žano Bašelj, Lučko Centa, Nino Marto Komel, Vesno Markič, Laro Nio Matos, Ajdo Pirtovšek in Evo Karolino Soršak – rahlja prehode med posameznimi predstavami in vzpostavlja periferijo pozornosti. Predstave kljub temu delujejo kot ločene druga od druge, zato ni jasno, ali sem se odpravil po pravilni interpretativni luknji navzdol. Morda pa je dogodek namenjen predvsem načenjanju pogovora, ki se ga zdi iz leta v leto vse težje načeti, saj je narava – kot nam je povedala sama – »kompleksnost«.