Recenzija predstave Fredrika Petrova Oprostite, cvetovi, uprizorjene 27. avgusta v Plesnem Teatru Ljubljana.
Predstavo začne glasba, ki bi jo žanrsko verjetno lahko umestili med tehno z zametki balkanske narodne glasbe, in ob tem se na oder živalsko priplazi Fredrik Petrov. Iz zanimivega plazilca zrase v človeka, sleče se do spodnjega perila in leže na tla.
Glasba se ugasne in pred nami leži moški, ki deluje kot 16-letni pubertetnik, preden gre na žur. Med prologom in prvim delom ni izpeljanega prehoda, kar se v nadaljevanju performansa izkaže za stalno prakso odrezanih in nenadnih preskokov. Performer se napol gol ogleduje v navideznem ogledalu in razkazuje svoje mišice, popravlja si spodnje hlače, v katerih je nalašč nekaj zatlačeno, da je njegov penis videti večji, ter vadi, kako bi pozdravil kakšno prisrčno gospodično svojih let. Le da smo prisrčne gospodične mi.
Kako ali kdaj se vzpostavi odnos s publiko, ni jasno, le zgodi se. Na začetku je še hecno, nerodno, verjamem v tega malega fantka, v tega pubertetnika, ki odrašča. Potem pa postane za odtenek bolj nelagodno. Umetnik se približa publiki in z njo vzpostavi bližnji stik. Ob komunikaciji z občinstvom ni nobenega konsenza ali začrtane meje. Gledalec in nastopajoči ne komunicirata verbalno, tu gre bolj za izzivanje, naj ga posamezni gledalec ali gledalka boksneta, se dotakneta njegovih mišic, ali razkazovanje natlačenih spodnjic pred obrazi nič hudega slutečih gledalcev. Nekaterim postane neprijetno, drugim smešno, spet tretjim dolgočasno. Predvsem pa je nerazumljivo, kakšen odnos je vzpostavil s publiko in zakaj. Kje so meje? Je vzpostavil varen in zaupljiv odnos z ljudmi, s katerimi komunicira? Ali ima backup plan? Ne, nima rezervnega načrta; če kdo noče sodelovati, malce rine vanj, potem pa gre dalje. Ali je to prikaz toksične moškosti? Če je, je cenen. Namreč, prikazovanje problematičnega obnašanja z dobesednim ponavljanjem le tega je, kakor da bi učil ljudi, kako naj ne utonejo z utapljanjem. Predvsem pa se tu sprašujem, kakšno funkcijo ima participatornost gledalcev. Želi narediti vtis, želi prikazati, kako toksična moškost vpliva na družbo, na ljudi, ki so je deležni, nanj?
Spet odrez, glasba, in začne se drugi del, ples. Umetnik si spretno zapne srajco okoli vratu in s tem daje vtis dušenja, nato začne plesati. No, skoraj plesati, z rameni giblje trdo in odrezavo, gor in dol, včasih pleše tudi malce z rokami, kar daje vtis nekakšne ujetosti, togosti, a hkrati je zelo zanimivo, kako se lahko celo telo tako trese, ko pa premika le en del svojega trupa. In kako je to izčrpavajoče. Premika se s stola na stol in na obrazu lahko razberemo trpljenje, izmučenost. Medtem nekajkrat zakriči in vidi se, da so kriki pristni, dvigajo se iz trebuha, iz trpljenja. Vse skupaj spominja na neko starodavno iniciacijo, obred.
Kasneje lahko radovedna gledalka ugotovi, da premikanje rok in trupa izvira iz bolgarskega narodnega plesa, ki naj bi bil zelo mačistično naravnan, omejen na dva spola ter njuno tradicionalno vlogo. Dušeča zavezana srajca, narodni ples, spol, kriki in mučenje, vse pelje k osvobajanju individuuma od teh družbenih vplivov.
Rez. Luči se zamenjajo in pred nami je skoraj filmska scena. Osvobajanje. Epilog. Umetnik se uleže v kup umetnih cvetnih listov vrtnice. Iz tega kupa začne delati oblike, vsakemu gledalcu se zazdi, da bo oblikoval veliko srce, ampak ne, oblikuje en velik penis in se vanj zakoplje, plava v njem in počiva.
Kvir, razumem.
Foto: Nada Žgank
Vse skupaj na koncu izpade kot nekakšna majhna evolucija moškega. Od živali do toksične moškosti, do trpljenja k fluidnosti in svobodi izražanja. Ja, v teoriji je super, izpeljano pa je površno in na prvo žogo. Umetnik ostane na ravni posplošenih potez pretežno toksične moškosti, namesto da bi se spustil na raven osebnega, kjer bi lahko razprl svojo bolečino in zgodbo, ki je verjetno za tem, in se tako tudi približal gledalcem.
Ajka Poljanšek Zorn
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.