Recenzija predstave Oprostite, cvetovi, uprizorjene 27. avgusta 2024 v Plesnem teatru Ljubljana v sklopu festivala Mladi levi.
Oprostite, cvetovi ni tipična plesna predstava, temveč njeni različni deli krmarijo med gibalnim in pripovednim, med uprizoritvenim in intimnim, in tako ustvarijo celostni učinek. V prvem sklopu se protagonist Fredrik Petrov osredotoči na publiko. Lahko bi ga jemali kot uvodni del oziroma vstopno mesto v uprizoritev. Sledi tehnično veliko bolj dovršeni plesni del, v katerem igralec ob glasbi s pridihom kola nepretrgoma in stopnjevano trese ramena. Zadnji, tretji del pa je nekakšen sklep predstave. Z odra nas na koncu pozdravlja iz cvetov narejen penis, v njem pa osvobojeni umetnik, ki se začne plaziti in razmetavati cvetje.
Na podlagi te razdelitve koncept uprizoritve razumemo kot pripoved osebne zgodbe ustvarjalca. Skozi dramaturški lok, ki je v celotni uprizoritvi smiselno zastavljen, nam Petrov odkriva krizo identitete. Pred nas postavlja vprašanje, kaj je v današnjem svetu pravi moški. V prostor vstopi kot stereotipni mačo, ki razkazuje svoje telo, se napihuje in osvaja celotno publiko. Potem pa to oznako postopoma razkraja, dokler se vsa moškost pred nami ne zlomi, in performer se skrije v cvetove.
Foto: Nada Žgank
Predstava sicer kot celota deluje, a problem tiči v njenem prvem delu, torej v interakciji z občinstvom. Seveda je to zanimiv način vstopa v zgodbo, vprašljivo pa je, kako se v tem primeru izvede. Najpomembnejše pri interakciji s publiko je namreč, da je gledalcu njegova vloga v predstavi jasna. Vedeti in razumeti mora, kaj igralec od njega pričakuje, sicer hitro nastopi neprijetnost oziroma grozljiv občutek, da lahko uniči predstavo. Tega Oprostite, cvetovi ne ponuja.
Nasprotno, Petrov nas napade s svojim osvajalskim šarmom in niti za trenutek ne izpostavi, kakšen odgovor želi ali pričakuje od nas. Videti je sicer, da se sam ob tem zabava, med nami pa zaradi nepremišljenega vključevanja občinstva prevladuje zmedenost.
Take interakcije so problematične tudi z vidika osebnega prostora – protagonist namreč brez privolitve posega v prostor gledalca in se ne ozira na to, ali mu je udobno ali ne. Ob takšni izbiri predstava gledalca zlahka izgubi, saj se ta ne sprašuje več, kaj mu predstava poskuša povedati. Preveč je namreč obremenjen z ugotavljanjem, kako naj se odzove na Petrovovo dvorjenje.
In seveda, naj poudarim, da je interakcija s publiko eno izmed čudovitih odrskih doživetij. Je »tehnika«, na kateri sloni ulično gledališče, in iz nje se lahko razvijejo zabavni in nepozabni mali stiki med ustvarjalcem in gledajočim. Vendar jo je treba pravilno nastaviti in izpeljati. Primer tega je predstava Heroji 4.0, v produkciji Gledališča Glej in Momenta. V njej Uroš Kaurin in Vito Weis preizprašujeta kontradiktornost vključevanja občinstva do te mere, da ga parodirata. Eden od njiju postane del občinstva, drugi pa ga z odra poziva, naj se mu pridruži, pri čemer prvi na glas preizprašuje smotrnost takega povabila. S tem pokažeta, kako nespametne so lahko takšne interakcije in kako lahko celo škodijo predstavi, saj nikoli ne moremo z gotovostjo vedeti, kako se bo gledalec odzval.
Oprostite, cvetovi se tako po ogledu zdi dobro zasnovana predstava, ki pa je že v prvem delu skočila iz zgodbe in nepopravljivo zrušila dramaturški loka tega, kar sledi. Zgodba sama je sicer iskrena in prepričljiva, zato cvetovom lahko oprostimo, mačističnemu nadlegovanju pa žal ne.
Tia Rozman
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter ga sofinancira Mestna občina Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.