Recenzija predstave Stefana Kaegija in Tjaše Črnigoj. Predstava je bila uprizorjena v Koseškem borštu kot del sedemurnega dogodka Skupne krajine na festivalu Mladi levi.
Tjaša Črnigoj s pogovorom v obliki radijskega intervjuja, ki ga publika posluša prek slušalk, vpelje publiko v sedemurno popotovanje in postajanje. V okviru projekta Skupne krajine prvi predstavi, poimenovali jo bomo Na začetku gozda je bila beseda, sledi še šest performativnih doživetij.
Po namestitvi slušalk in jakosti zvoka sledimo navodilom in se na gozdna tla uležemo ter pogled upremo skozi iglice in veje smrek v ozko zaplato neba. Navpičen pogled iz horizontalnega položaja me je presenetil; kot da je s fotografije. Spremenjen zorni kot res odpira nove poglede. Visoke smreke so stikale vrhove in topla svetloba je v tankih snopih merila v gozdna tla. Sprašujem se, kaj vidijo drugi, in zagotovo bi to tudi raziskala. A pogovor vremenoslovca, deklice, gozdarke, glasbenika in psihoanalitičarke o gozdu, ki ga poslušamo po slušalkah, me umiri. Kmalu ne mislim več na druge, sledim pogledu in zvoku.
Foto: Nada Žgank
Pogovor, ki ga poslušamo po slušalkah, je ključen za uvajanje publike v celodnevno senzorno, transformativno in meditativno izkušnjo v gozdu in razširitev horizonta onkraj tega, kar vidimo (konkreten gozd), onkraj tega, kar doživljamo, ter onkraj tega, kar o gozdu kot celotnem ekosistemu že vemo, vključno z ekološkimi dilemami. Posneti pogovor v tej uprizoritvi usmerja naš pogled, ko recimo gozdarka Marija Jakopin in vremenar Andrej Velkavrh govorita o smreki in oblakih, tudi naš pogled zatava tja. Gozdarka Marija Jakopin usmerja svoj pogled v visoko smreko, vremenoslovec Andrej Velkavrh v oblake na nebu in mi z njima. Za hip se nam zdi, kot da zremo v isto drevo, isti oblak kot ta, o katerem gre beseda. Od tod naprej nas intervjuvanci_ke usmerjajo k misli na nevidne organizme (lubadar), poseganje človeka v ekosistem (podiranje dreves, razstreljevanje oblakov za preprečevanje toče) in tudi v svoja osebna doživljanja in razmisleke. Brez ubeseditve bi kontekst in oprijemališče umanjkala. Na ta način smo ozavestili pomen različnih perspektiv in srečanja ter soočenja le teh. Gozdarka opazi podrast, ne samo višine smrek, ter življenje in delovanje lubadarja, vremenar opazi učinke podnebja na drevesa in rastline, pevca veseli nabiranje gob, psihoanalitičarka nas spomni na številne blagodejne učinke gozda in tako naprej. Tovrstno slušno vodenje po gozdnem ekosistemu deluje kot pozorna regulativna strategija vodene meditacije, ki osredotoča naše misli na gozdni ekosistem z namenom sprostitve in mentalnega blagostanja ter nas usmerja tako k ekstraspekciji kot k introspekciji. Lahko recimo samoopazujemo stik svojega telesa s tlemi, sproščenost, tiščanje korenine, položaj vratu, ki je opora glavi, položaj stopal v supergah, stik tal s petami, sproščeno ahilovo tetivo, občutek izpostavljenosti vsemu živemu, toploti … Misel in občutek se menjata, na trenutke je bolj misel, na trenutke je bolj občutek. Obenem sledim pogovoru, tonu, reakcijam govorcev, predstavljam si obraze govorcev, mimiko ob izražanju izjav o gozdu, skromnem priznanju svoje (človeške) omejenosti in dokončnosti v primerjavi z gozdnim ekosistemom.
Posnetek pogovora je skrbno strukturiran in učinkovit, kar pomeni, da deluje spontano in nas poveže z gozdom, tlemi, smrekami. Stavčne zgradbe so nekompleksne, leksika vsakdanja, z minimalnimi, nujnimi enotami znanstvenih izrazov. Vsebinska raven konkretna. Vzdušje je sproščeno, odprto v tematiko gozda in odnos človeka do njega. Intervjuvanci_ke s postavljanjem kratkih vprašanj drugim izražajo iskreno zanimanje za njihov pogled in stroko. Odgovorov ne vrednotijo in jih ne komentirajo. So osebni, pristni in dovolj sproščeni za iskren odziv. Vsi so na svoj način povezani z gozdom; vremenoslovec in gozdarka, operni pevec (Diego Barrios Ross) kot gobar, psihoanalitičarka (Lilija Varjačić Rajko), ki pozna duševne poti blagodejnega vpliva gozda na človeka, in 11-letno dekle (Brina Breznik), ki jo zanima, kaj je res in kaj domneva v povezavi z gozdom. Vsi protagonisti_ke so skrbno izbrani_e za proizvajanje učinka doživetja magične kombinacije gozdnega ambienta, pogovorov o gozdu in načina izvajanja pogovora. Vsak od njih ubesedi doživljanje gozda iz svoje perspektive, v katero so vpleteni: njihov poklic, morebitni konjiček pa tudi starost, spol ali narodnost oziroma kulturno ozadje. V dialoškem srečanju vseh teh perspektiv poskušajo drug drugemu – pa tudi nam – razširiti meje izhodiščnih obzorij.
Pri svojih umetniških projektih in uprizoritvah Stefan Kaegi na dokumentarističen način s poklicno kompetentnimi subjekti, ki niso igralci, soustvari umetniške uprizoritve, ki tematizirajo družbene pojave tako z osebnega kot poklicnega zornega kota. Gozdarka in vremenoslovec sta sproščeno priznala in reflektirala svoji profesionalni deformaciji, ki vplivata na način, kako kot posameznika doživljata gozd. A ob poslušanju posnetka lahko govorce zaznavamo tudi kot slehernike, odprte za intuitivno in še ne doumljeno. In prav ta kombinacija, zmes profesionalnega s spontanim in odprtim odnosom do drugih, narave in presežnega, ustvarja pomirjujoče, meditativno vzdušje. O tem, kaj jim pomeni gozd, o sečnji, pogozdovanju, podrasti, izginjanju jesena iz naših gozdov, nabiranju plodov, kakšen vtis je na Velkavrha naredila savana, in o predvidevanjih, kakšen bo gozd, ko nas ne bo več, je tekla beseda. In kaj naj se zgodi z njihovimi telesi po smrti. V prah se povrnemo, v zemljo, je zaključila Jakopin. Breznik pa si predstavlja, da bi mrtva lahko ležala v gozdu in bi takrat bilo vse lažje. Le zelo bi smrdela. V posnetem dialogu lahko opazimo odprtost govorcev za nova spoznanja, vedenja in izkušanja onkraj njim že poznanega. V nenehnem gibanju telesnega, mentalnega, čutnega in v permanentni odprtosti za mnenje sogovornika bi takšno mentalno stanje najlažje opisali z lebdenjem in fluidnostjo.
Posnetek pogovora ponuja izhodišča za navdih pri ubiranjanju svojih poti skozi gost gozd prepričanj, ovir, a tudi neskončno možnosti za izumljanje svojega sveta. Tudi z besedo.
Erika Šešek
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.