HABITAT
Naj začnem nekako od strani, s strukturo obiskovalcev delavnice Habitat, ki je potekala pred tednom dni v prostorih Stare mestne elektrarne. Vanjo se je za okrogel teden naselila večinsko mednarodna sodobnoplesna, lahko bi rekli improvizatorska skupina, ki svoja poznanstva plete skozi podobne strukture zdaj v tem in zdaj v onem mestu. Že kar pregovorno velja, da so plesalci in plesalke novodobni nomadi in nekakšen simptom prekarnega kulturniškega zbivanja. Pogosto se premikajo s priložnostnimi deli, od rezidence do rezidence in od projekta do projekta, globalni prerez pa spričo specifičnosti prakse (kontaktna improvizacija) predoči majhnost in zgoščenost scene. Glomazni in neprehodni mednarodni teren pobliže postane hkratno premikajoča se skupnost, ki jo je v elektrarni vsake toliko zaoblila še lokalna. Lokalci s preostankom grupe niso preživljali noči in obedovali, so pa prihajali v prostor delat, debatirat in opazovat. Kar gre predvsem na račun tega, da s(m)o povečini morali ohraniti svoje utirjene delovne ritme, za nas pa tudi Stari mestni elektrarni ni uspelo ustvariti potrebne zunanjosti, nekakšnega izrednega stanja, ki bi omogočilo izstop iz dnevne rutine. Elektrarna je torej za lokalce obstajala kot prostor vmesnosti, z nogo med vrati elektrarne in z ušesom na kakšnem izmed neštetih sestankov, predvsem kot prostor dela.
Habitat naj bi bil nekakšen odščipnjen prazen prostor, kamor lahko posamezniki naselijo svoje prakse in gledajo druge pri izvajanju njihovih praks ter spremljajo, kako opazovanje povratno vpliva na tistega, ki opazuje, in tistega, ki je opazovan. Srečanja so zanimiva predvsem v trajanju, ki omogoči razločevati med navado in tistim, kar z njo prelamlja, to pa je tako ali tako v jedru vsakega improvizacijskega postopka. Delavnica noče biti realizirana utopija, ne kalkulira z učenjem, kako biti (idealnotipsko) skupaj, ampak to z vsemi stranpotmi samo izvaja. Analogijo, ki se zdi kar pomenljiva, Konjar pelje od tradicionalnega grškega plesa do skupnosti. V grškem tradicionalnem plesu struktura plesa plesalce drži v tesni bližini, kar jih sinhronizira, in kadar v tej napravi plesa kdo ne sledi, se to začuti kot spotikljaj. Niso potrebni niti napotki niti korekcije, da bi prisilili telesa v homogeno in enoumno gibanje kolektivnega telesa, temveč se to poraja nekako »spontano« iz strukture same. Del neambicije delavnice naj bi bil torej nekakšen nepritisk, ki pa vendarle določi smer oziroma ustvari prostor, podčrtan s pravili, ne da bi jih ekspliciral. Deluje skorajda kot samonikla struktura, za katero pa je treba reči, da je organizirana s partikularne pozicije. Dilema, ki se ob tovrstni zastavitvi poraja, zadeva vprašanje netransparentnosti. Četudi naj bi »pogodba« med soudeleženci obstajala in bi se ji posameznik zavezal v trenutku, ko se odloči vstopiti v prostor kot teritorij skupnosti, ki ga organizira Jurij Konjar, obstajajo razlike denimo med tem, ki je nosilec pogodbe, in tistim, ki je podpisnik, med stopnjami seznanjenosti z imanentnimi pravili, ki se jih posameznik priuči skozi integracijo; tisti, ki so manj prisotni, posledično poznajo manj pravil, kar prispeva k občutku ekskluzivnosti in k utrjevanju meje med zunanjostjo in notranjostjo. Vse to je kompost za hierarhije, ki ostajajo nenaslovljene, in za fetišizacijo skupnosti, ki se v njenem imaginariju vzpostavi kot mesto odpora zoper individualistično stanco sveta. Tudi odgovori nekaterih participantov na moje poizvedovanje o predlogih za spremembe so kazali na težave s pomanjkanjem jasnosti pravil in posledičnim neudobjem pred delovanjem, zlasti kadar se je to vezalo še na kakšno drugo prakso poleg kontaktne improvizacije: »Zelo težko je bilo slediti nenapisanemu ritmu skupine (prav zato, ker je bil nenapisan in neverbalen). Težko je bilo vedeti, kdaj je kdo v prostoru globoko zavezan kakšnemu delu ali kdaj je kdo preprosto zdolgočasen, pri tem pa nisem vedela, ali lahko z njimi vstopim v stik. Zame je bilo lepo uporabljati prostor v specifičen namen: sodobna improvizacija. Ob vsakršnem drugem tipu dela mi je bilo neprijetno. Bolj strukturirani predlogi (joga, borilne veščine, strukturiran trening) so se mi zdeli nedobrodošli.«
Skupnostna praksa spominja na določen zgodovinski trenutek in resda je še kako zvezan s tem časovnim skokom. Steve Paxton in Lisa Nelson sta pomembna lika kontaktne improvizacije, ki je svoj zalet dobila v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, od koder se poraja večina scorov v njej, določa jo gibalni besednjak, vznikajoč v stiku teles in prenosu teže, črpajoč iz “vsakdanjosti” gibanja (hoja, sedenje, hranjenje, itn.). “Tuning score” je improvizirana kompozicija oziroma nabor predlogov za komunikacijo in model sodelovanja v trenutku izvedbe, “self-learning score” pa temelji na predpostavki, da če se nekaj dovolj časa izvaja, se bo skupina s tem saturirala, skozi ponavljanje se bodo vanjo vpisali vzorci oziroma bodo ostale sledi, kar je zavezano poskusu ustvarjanja strukture, ki poraja vzorce za biti skupaj v svoji (umetniški) praksi, pa tudi v počitku. In ker za improvizacijo pravijo, da je življenje na odru, se med življenje in (umetniško) prakso vztrajno zarisujejo enačaji, delo se razpusti v počitek in počitek zarine v delo, oboje je del iste ravnine, ki jo še najbolj določi igra(lnost) skupine.
Habitat, ki je minimalno organizacijsko strukturiran tako, da je ob dopoldnevih do kosila prostor na voljo za raznorodne prakse, večeri pa rezervirani za predloge, ki se vpisujejo v razpredelnice na stenah, je izvedel tudi skupni razpravljalni večer o praksah, kjer je Gregor Kamnikar izpostavil zanimivo reč. Ko Deleuza sprašujejo po tem, kaj je njegova filozofija, začne Kamnikar, on vprašuje po času. Zanj se ta skozi čas spreminja, nikoli ni zares do konca izdelana, vselej je izpostavljena kreaciji (konceptov), misel pa se udejanji kot met kock, kot igra. Tudi v improvizacijo se vpisujeta nestalnost in igra, s katerima se razpirata možnost suspenza dela in njegova redefinicija. Ključno premestitev koncepta dela je evropska zgodovina proizvedla v zasuku iz starogrške negativne nastrojenosti do dela kot mučnega, tegobnega, suženjskega početja v krščanskoreligiozno pojmovanje, ki je zadobilo naravo poklicanosti in poslanstva, delavec pa je svoje doživljanje dela premestil od muke k samoizpolnitvi. Starogrško je delati pomenilo biti suženj nujnosti, šele tisti, ki ne dela, pa lahko ustvarja.[1] Ne delati ne implicira nič početi, pomeni predvsem ubežati izčrpavajoči repetitivnosti in hierarhičnemu izkoriščanju, koordinati udejanjenja sta čas počitka in igra. Pri slednji gre za nekakšno poganjanje iz sredine, za vmesnost, igra je dejavnost, ki je svobodna in omejena, negotova in neproduktivna ter zamejena s pravili, ki jih spremlja fiktivnost, nekakšna zavest o “kot da” modusu in je zato brez obveznosti in obligacije. Svoje delovanje skuša utemeljiti na spreminjanju navad, na nenehnem premeščanju in preoblikovanju, ki mora najprej nekaj pripoznati kot sediment, da ga lahko prevrednoti.[2]
Zaveza igri v polju sodobnoplesne improvizacije nosi implicitno zahtevo po izstopanju iz spektakelskih in fiksiranih, dobro utečenih form ter odrešitvi od pritiskov, da je treba nekaj proizvesti. Pri Habitatu se odporništvo in prevrednotenje vršita še v odnosu do produkcijskih razmer, ko skušata izstopiti iz sodobnoplesne produkcijske mreže, da bi se obregnila ob neredne in neustrezne delovne razmere. Namesto spretnega birokratskega manevriranja se organizacija vrši prek podtalnih taktik: delati brez sredstev, dobiti nekje zastonjski prostor, nič natisniti, ne imeti institucionalnega zaledja, se ne ukvarjati z napovedmi in promocijo, se ne potegovati za sredstva itn. Takšen pristop naj bi v ospredje potisnil predvsem prakso, ne glede na njen izplen. Bil bi naj prostor, kjer lahko vsakdo vadi biti na odru, česar te ne priuči noben študijski program, in se predvsem uriti v tem, kako se vesti in delati, ko si opazovan.
Pet dni je skupina vadila v razmeroma zaprtem prostoru, ki je dobil svoj iztek v javni predstavitvi delavnic, nekakšni odprti vaji. Ob refleksiji dogodka v skupini naslednji dan se je zdelo pomenljivo to, da je občinstvo predstavljalo nekakšen zunanji pol, skupina se je naenkrat soočila s svojo napetostjo in z vzpostavljanjem relacije do občinstva, utrjevala je svojo notranjost na račun dotične zunanjosti. Spremenil se je način zavzemanja prostora, nekateri so se začeli ukvarjati s frontalnostjo in opazovanjem, kar je ustvarjalo tenzijo, ki je temeljila na enosmernem opazovanju, od občinstva do gibajočih teles. Po drugi strani je občinstvo vstopilo v razmeroma hermetičen prostor, ki ni v ničemer naznačil pripoznanja njihovega prihoda in spremenjenih koordinat, kar jih je le utrdilo v razmeroma tradicionalni poziciji gledalcev, poniknjenih nekje v vrste stolov na tribuni. Bodisi se je nova relacija pripoznala v tradicionalni vlogi bodisi se je preprosto ignorirala, v nobeni smeri pa se ni redefinirala. Nekatere propozicije so bile seveda zanimivejše od drugih, nekatere so se trudile preveč, druge so bile povsem arbitrarne in niso omogočile videti, na podlagi česa je bila izpeljana kakšna izbira. Spet tretje so se občasno ujele v svoje klišejske izpeljave, denimo risanje po velikih belih platnih na tleh, v tistem najbolj modernističnem vzgibu genija, ki mora izraziti svoj doživljaj. Zanimivi so bili predvsem poskusi vstopanja v kolektivno gibanje, včasih so bili poskusi neuspešni in so se hitro razpustili, drugič so se razpirali trajanju, neki akt je poudaril svojo pobudo, drugi je omogočil senzibilnost za druge. Vloge so se kar hitro izkristalizirale v svoji distribuciji, nekateri so se le priključevali, drugi so predlagali. Strah pred neuspehom in pred tem, da nekaj spodleti, je vsekakor imanenten tudi – paradoksalno – improvizaciji in se pogosto manifestira tako, da ustvarja prehitro zapuščanje svojih predlogov, nekakšno nezaupnico svoji praksi in sledenje, ki pogosto naplavlja na površino razmerja, njihove bližine in daljave, aktivnosti in pasivnosti, zaupnico in nezaupnico. In tako je improvizacija resda življenje na odru, ki se skozi svoje sedimentacije odnosov pogaja v trenutku tukaj in zdaj.
[1] Povzeto po Plavčak, Rok. 2014. O delu, ideologiji dela in alternativah. Razpotja, let. 5, št. 17, str. 11–17. Dostopno prek: http://www.razpotja.si/o-delu-ideologiji-dela-in-alternativah/ (25. 6. 2018).
[2] Povzeto po: Okorn, Anže. 2014. Pojem igre v filozofiji Gillesa Deleuza. SND predavanje. Živko Skvotec: Tovarna Rog. Dostopno prek: https://blogbarbar.wordpress.com/2014/11/20/anze-okorn-pojem-igre-v-filozofiji-gillesa-deleuza-snd-predavanje/ (25. 6. 2018).