MAGDALENA REITER / STUDIO: CONVERSATION PIECES
Ženska telesa prekriva tekstil v kožni barvi. Prehajajo čez oder. Vsakdanje, samotno. Posamično. Njihovi obrazi so zaviti v tkanine, da se obrazne poteze skoraj ne prepoznajo. Je pomembno, kaj se skriva pod tkanino?
Na odru pred nami razmišljajo, se premikajo in se gibljejo nekje med opozarjanjem nase in zaprtostjo v lastni svet. Živijo v svojem monologu, nam pomembnem, a nerazumljivem. Ne vemo, kaj se dogaja v njihovih mislih, vidimo le nekaj osamelcev, ki bivajo v tistem prostoru in času kot mi, a miselno ločeno od nas. Vemo, da telesa vedo drug za drugega, saj se premikajo tako, da se med seboj ne motijo. Se podpirajo? Nekoliko. Pazijo drug na drugega? Nekako. A ne zanimajo se za ostala telesa. Vsako izmed njih se z nami, opazovalci te intime, pogovarja, ali bolje, govori nam. Ne pričakujejo našega odgovora. Enosmerno sporočajo in v zameno pričakujejo zgolj poslušanje. Mi smo nepomembni zanje, njihova telesa bi lahko govorila komurkoli.
Kako telesa govorijo? Kako razumemo njihov govor? To je popolnoma odvisno od nas, našega razumevanja njihovih premikov, gest, posamičnih, mikro gibov. Kljub temu da je to dogajanje monologno z njihove plati, se počutimo, kot da smo del nečesa analitičnega, kot bi bili prisiljeni analizirati njihovo početje. Oni so naš predmet opazovanja in analize, le da ne vemo točno, kaj analiziramo. V bistvu lahko analiziramo, kar si poželimo, prav vsak drobni vidik njih, njihovega početja in bivanja.
Nato se nekaj spremeni. Plesalke ne prihajajo in odhajajo več iz prostora. Njihovi obrazi so odkriti, ekspresivni, njihove poteze jasne in pogled bister, čuječ. Vseh šest se jih pojavi na odru, s tem pa začnejo komunicirati tudi med seboj. Ne z glasom, seveda, s telesi. Odzivajo se na gibanje preostalih, se zavedno podpirajo, osredotočene so na soplesalke, na soljudi. Pojavi se celo nekaj fizičnih kontaktnih akcij. Počasi spremenijo tudi svoj pogled na občinstvo, dobesedno, saj se k njemu ozirajo, gledajo nas v oči. Spremljajo nas. Dozdeva se nam, da se jim zdimo zanimivi tam, na sedežih, hkratni nemirni (v pričakovanju) in tako zelo pasivni. Nemirni in negibni. Vsaj pred nami pa se začne dinamika stopnjevati. Premiki po prostoru so agilni, hitrejši, niso več tako samotni. Ponovno začnejo prehajati za odrsko zaveso, a vse poteka hitreje, z nekakšno angažiranostjo. Kaj vse lahko spremeni neposreden pogled performerja! V nekem trenutku se na odru znajdeta že znani telesi, a tokrat razgaljeni.
Opazita se in se opazujeta. Ostale plesalke (ne)opazno izginejo. Začneta dialog. Jasno je, da ju občinstvo v tistem trenutku ne zanima zares, posvetita se zgolj ena drugi. Dialog kmalu po prvem telesnem stiku postane sprevržen, saj začneta medsebojno manipulirati na način, ki ne pomeni rešitve ali izhoda, vlečeta se za kožo na različnih delih telesa in si skušata povzročiti dovolj bolečine, da bi se opazila premoč ene izmed njiju. Vse to z brezizraznim obrazom. Upravljata dotike in primeže in dodajata ravno pravšnjo silo, da je manipulacija jasna, ni pa iskreno boleča, le neprijetna. Bi bila ustrezna beseda za to dogajanje izsiljevanje? Prisiljevanje?
Kmalu prenehata, neopazno počasi zapustita oder. Prostor ponovno napolnijo preostale plesalke. Vse se vrne v vsakdanjost, vsakdanje telesne pogovore, monologe, dvogovore plesalk, ki občinstvo ponovno obravnavajo kot veliko celostno enoto poslušalca.