Slovensko-estonska produkcija Katarine Stegnar, Primoža Bezjaka, Branka Jordana, Juhana Ulfsaka, Eera Epnerja in Marta Kangra
Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan so umetniki in so tvorili kolektiv. Rojeni so bili pred Titovo smrtjo, odraščali v socializmu in postali del kapitalističnega sistema v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je še vedno aktualen kontekst njihovega življenja in umetnosti. To je dejstvo. Pripadajo isti generaciji, vsi so bili rojeni in odraščali v Jugoslaviji/Sloveniji in delijo isto zgodovinsko izkušnjo življenja sredi nenehno spreminjajočih se ideologij in družbenih problemov. Katarina, Primož in Branko so profesionalni igralci, delajo v institucionalnih gledališčih, z različnimi estetikami, politikami in gledališkimi režiserji. Hkrati so avtorji in umetniki, ki delajo samostojne projekte. Globalne probleme jemljejo resno, sebe pa ne jemljejo preveč resno. Leta 2022 so ponudili svoj odstop in se začasno preimenovali v »Beton Ltd. v odstopu«. Fun Fact je po dolgem času projekt, ki ga delajo skupaj, vendar pa ga podpisujejo s svojimi imeni, skupaj še s tremi estonskimi umetniki: Juhanom Ulfsakom (igralec in režiser), Eerom Epnerjem (umetnostni zgodovinar in dramaturg) in Martom Kangrom (plesalec in koreograf). Čeprav estonski trio nikoli ni tvoril formalnega kolektiva, so v zgodovinskem pregledu njihovega dela vsi trije sodelovali z gledališkim kolektivom NO99 (njihov najbolj znan projekt v evropskem prostoru je Estonia United). Ulfsak, Epner in Kangro so skupaj ustvarili dve predstavi. Njihov kontekst, kolikor mi je znan, je precej podoben kontekstu Betona Ltd. Globalne probleme jemljejo resno, sebe pa ne jemljejo preveč resno.
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Fun Fact spada v kategorijo predstav, ki so monolog in v sebi prepletejo več glasov, kjer se ena misel ali ideja razvije skozi mnogoterost odnosov. Ti tvorijo gesto, ki zajema kritičen pogled na svet in tudi na samega sebe; na to, kdo so oni sami v zgodovinskem ter geografskem trenutku in času. Fun Fact je predstava o katastrofah in tragedijah. In o (nacionalnem) tekmovanju med njimi. Dejstvo, da so estonski in slovenski umetniki našli skupno točko v nacionalnih katastrofah (MS Estonija in Let 1308 Inex-Adria Aviopromet), dovolj pove o konceptu kolektivnega razočaranja. Če so naše skupne zgodovinske točke tragedije, kako potem oblikujemo prihodnost? S kolektivno krivdo. O tem ne govori predstava, o tem govori svet. Predstava tematizira kolektivno razočaranje. Ni nujno, da govori predstava točno o tem, verjetnost je, da so to zgolj moje halucinacije ob miselnem dimu, ki ga pušča predstava za seboj. Ali pa je to kolektivno razočaranje nad ne tako zanimivim dejstvom, da se tragedije stalno ponavljajo ali pa da smo »dopustili«, da so se zgodile. Dopustili v narekovajih, ker tisti, ki sedimo in gledamo predstavo, v resnici nismo dovolj veliki, da bi jih preprečili. O njih si lahko pripovedujemo zgolj zanimiva dejstva, ko preteče dovolj časa, v poznavanju dejstev tekmujemo. Polariziramo, kdo bolj trpi. In tekmovanje je najvišja oblika drame. Najbolj kakovostna oblika zabave; upanje in obup hkrati. Tekmujemo z dejstvi, ki so se mogoče zgodila nam, tistim, ki smo jih poznali, ali pa nekomu, ki je daleč stran in ga nikoli ne bomo spoznali. »Male drame bodo pozabljene. Velike drame bodo ostale v spominu.« Je to morda zato, ker si le v velikih dramah zares delimo realnost? Na skupni imenovalec realnosti nas v zadnjem delu predstave prestavi gledališki ekosistem. Monolog o ekosistemu, katerega (ekonomska) esenca je ponovitev ter (filozofska) esenca pomembnost trenutka. Predstava se konča z dejstvom, da so v majhnih gestah vendarle razpoke, ki jim uspe preprečiti ponovitve istega in da obstajajo trenutki, ki so končni. Recimo ta.