Recenzija interaktivne instalacije Draga Laila, 30. 8. 2024 v Stari mestni elektrarni.
Palestinski umetnik Basel Zaraa je na Mladih levih sodeloval že leta 2017, kot del projekta libanonske umetnice Tanie El Khoury. Performans je temeljil na interakciji posamezne gledalke z instalacijo oziroma performerjem. Podobno tudi letošnji, Zaraajev samostojni projekt Draga Laila temelji na individualni izkušnji.
Obiskovalka vstopi v kletni prostor Stare mestne elektrarne in tam jo pričaka lepa starinska miza, polna rekvizitov. Na njej je tudi kupček štirih kartončkov z navodili, ki obiskovalko vodijo po instalaciji. Na voljo ima dvajset minut. Prvi kartonček jo povabi, naj odpre škatlo na mizi. V škatli so velik star ključ, molitvene koralde in kozarec z žajbljem, zraven pa še pisemce, ki gledalko nagovori kot Lailo in pojasni zgodbo za predmeti; to so predmeti, ki jih je družina vzela s seboj, ko je bežala iz domače hiše pred napadom. Ključ so vzeli, ker so verjeli, da se bodo v hišo lahko kmalu vrnili. Iz tega zapisa in nadaljnjega odkrivanja zgodbe izvemo, kar lahko sklepamo tudi iz gole resničnosti vojne: družina ni nikoli več videla svojega doma.
Foto: Nada Žgank
To je dom, ki že od samega začetka pomanjšan stoji pred našimi očmi — naslednji korak našega vodenega ogleda je, da odpremo predal in na predvajalniku za kasete poslušamo zgodbo o Zaraajevem rojstvu in odraščanju v damaščanskem taborišču za palestinske begunke. Ob tem opazujemo maketo hiše, ki jo opisuje in v kateri si je velika družina delila stanovanje. Slišimo o otrocih, ki so s kredo risali po strehi tlorise še ne sezidanih sob, in o prababici, ki je med molitvijo svoje sorodnike posipala s soljo. Čemur so se takrat vsi smejali, postane popotnica za obiskovalko po tem, ko si ogleda še album z družinskimi fotografijami. Ko si ogledujemo album, pred nami oživijo podobe ljudi, o katerih smo poslušali, kar nas spet spomni na dejstvo, da poslušamo o ljudeh iz mesa in krvi. Še bolj pretresljivo pa je, ko se fotografije nekje na sredi albuma končajo. Zdi se, kot da bi s praznih strani albuma sevala izgubljena prihodnost družine, ki se je zaradi vojnih grozot raztepla na vse konce sveta. Glas na kasetofonu preda misel sorodnika, da bi bilo morda drugače, če se ne bi smejali prababičinemu obredu. Kot bi bilo morda vse v redu, če bi sprejeli ta solni blagoslov; boleča misel, kot sol na rano vojnih grozot.
Pri instalaciji je nemara najučinkovitejše to, da se umetnikovi spomini materializirajo pred nami - tipamo predmete, ki so morda prav tisti ali vsaj predstavljajo tiste, ki še edini pričajo o nasilno izbrisanem in odvzetem poreklu. Poleg tipa pa je tu posebno vzdušje — vlažnikast vonj kletnega prostora, kjer se omet lušči s sten, in vonj starih fotografij v albumu. Ob poslušanju pripovedi o umetnikovem domu lahko obiskovalka tega tudi opazuje pomanjšanega pred svojimi očmi. Ščep soli, ki ga lahko vzamemo zase in shranimo v škatlico za vžigalice, skupaj z drugimi predmeti, ki jih lahko otipamo in povohamo, stke povezavo med nami in performerjem oziroma njegovo družino. To pa odpira prostor za še večjo senzibilnost, za več kot potrebno konkretizacijo življenj, prizadetih v vojni, ki so prelahko pomanjšana na abstraktne številke.
Skoraj škoda je, da ne slišimo še umetnikovega glasu, da ne beremo njegove pisave – pač pa njegovo zgodbo v našem jeziku in naši pisavi. S tem pa se po drugi strani preseže jezikovna prepreka, ki bi se zgodila, če bi zgodbo tudi zares brali in poslušali, kot jo je umetnikova hči Laila. Ona je tudi razlog, da je ta sploh nastala: petletna je začela spraševati svojega očeta o domovini, ki je ni mogla nikdar videti. Ko nas umetnik postavi v njeno kožo in spregovori neposredno nam kot svoji hčerki, pa nam odpre možnost doživljanja tega, kako je, če si pregnan iz domovine, ki ji že skoraj leto dni vse bolj preti izbris z zemeljskega obličja.
Nastja Virk
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.