Koseški boršt je gozd pod Rožnikom v Ljubljani, ki se razteza med Rožno dolino in Kosezami. Večna pot je to območje odrezala od preostanka mestnega gozda na rožniškem hribu in mestnega parka. Skupaj z gozdnimi jasami in ostanki kulturne krajine se ta rahlo razgibana gozdna krajina odpira proti zahodu in mestnemu zaledju, hkrati pa je tudi del osrednjega parkovnega območja, ki se iz zaledja neposredno navezuje na samo središče glavnega mesta države.
Po drugi vojni so oblasti v Koseškem borštu dale zgraditi Pionirsko železnico in Biotehniško fakulteto, danes je gozd skupaj s Potjo spominov in tovarištva priljubljeno sprehajališče in pribežališče mestnih prebivalcev, ki v popoldanskem času radi lovijo poglede na dolge sence in zadnje sončne žarke.
Koseški boršt je sestavni del mestnega gozda v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib ter hkrati tudi del mestne kulturne krajine, ki se kot eden od zelenih klinov iz zaledja zajeda v središče Ljubljane. Iz središča mesta pri Tromostovju je do Koseškega boršta dobre tri kilometre zračne razdalje in pot pohodnika večino časa vodi skozi mestni park in gozd. Koseški boršt je tako na svoj način tudi gradnik mestne identitete. Prepoznavnost Ljubljane poleg reke Ljubljanice v največji meri ustvarjajo prav gozdnata pobočja Grajskega griča z gradom ter razgiban gozdni in parkovni prostor Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki deluje kot območje varstva narave in kulturne dediščine.
foto: Maja Vižin
Ime Koseški boršt je zgodovinskega izvora. Kosezi se v teh krajih pojavijo z alpsko slovansko kolonizacijo prostora kot posamezniki s pravico do svobodne rabe svojih zemljišč, brez fevdalnih pravic. Večinoma so kmetje in vojaki ter imajo nekaj časa celo pravico do svojega vojvode. Beseda boršt pa izvira iz nemške besede gozd (der Forst) in govori o tem, da so v preteklosti tukajšnji prostor urejali oblastniki nemško govorečega oziroma avstrijskega rodu. Viri pričajo, da so ti imeli veliko razumevanja za potrebe mestnega prebivalstva. Mesto Ljubljana dolgo ni imelo svojih gozdov, so pa zato avstrijski vojvode odločno zahtevali od deželnih glavarjev, da pustijo ljubljanskim meščanom »voziti in jemati drva za kurjavo in les iz borštov, lesov in gozdov okoli mesta, kakor je bila vedno navada«. Pravica svobodne rabe gozda in zmernega nabiranja gozdnih sadežev se je ohranila do danes v Koseškem borštu in tudi v vseh drugih slovenskih gozdovih, gospodarska raba lesa pa je izključna pravica lastnikov.
foto: Maja Vižin
Mestne oblasti so v preteklosti vizionarsko zavarovale celotno območje prehoda mestnega naravnega zaledja v mesto in z doslednim načrtovanjem gradnje v prostoru ustvarile podlago enkratni strukturi in podobi ljubljanske mestne krajine ter osrednji mestni park, ki se razteza kar na 459 ha površine. Oblast je že v 19. stoletju prepoznala velik pomen bližine gozda za prebivalce in začela med načrtovanjem širjenja in razvoja mesta skrbno varovati gozdni prostor na Rožniku in Šišenskem hribu pred pozidavo in ga urejati za javno rabo. Tako so oblasti skupaj z lastniki posesti, ki so odprli tudi svoje vrtove za javno rabo, sprožile razvoj izjemne kulturne dediščine in današnjega Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Zaradi tega lahko danes ljudje, živali in rastlinska semena še vedno svobodno prehajajo med mestom in mestnim zaledjem ter uživajo v svobodni rabi javnega odprtega prostora mesta, kulturni krajini zaledja in visoki kakovosti bivanja.
Koseški boršt je deloma ravninski in mokroten mešan gozd, ki raste na pretežno silikatni matični podlagi, kjer prevladujejo kisla rjava tla. V drevesnem sloju prevladujejo bukev, hrast graden, domači kostanj, smreka, jelka in rdeči bor, tudi jerebika kot drevo in grm. V grmovnem sloju sta značilni krhlika in borovnica, res bogat je zeliščni sloj. V območju so prisotne številne ptice in druge živali, tudi majhne zveri, srne in lisice ter jazbec.
foto: Maja Vižin
Večna pot je v gozdno krajino Koseškega boršta posegla že davno, kljub razvoju dejavnosti v bližnji okolici pa se je narava v velikem delu tega rahlo mokrotnega gozdnega prostora ohranila v razmeroma dobrem stanju. Starim potem so se sčasoma pridružile še nove poti in steze, tako da prostor v glavnem ostaja prijazno gostoljuben za vse, ki iščejo stik z naravo in raziskujejo zanimivosti mestnega okolja ter uživajo v pogledih na srne na gozdnih jasah in na vodni in obvodni prostor Koseškega bajerja.
Koseški boršt je v lasti več različnih zasebnih lastnikov, ki jih pri izkoriščanju gozda vodita gozdno gojitveni načrt in uprava krajinskega parka. Hkrati pa so na območju veljavna tudi določila varstva kulturne dediščine. Upravljanje rabe in vzdrževanja mestnega gozda tako sledi hkrati načelom proste rabe, ki jih določa zakon o gozdovih, in dogovarjanja, ki poteka med lastniki zemljišč in zastopniki različnih javnih interesov, ki so prisotni na tem dragocenem mestnem območju.
Prispevek je nastal v sklopu projekta Performing Landscape (www.performinglandscape.eu), ki ga podpira program Ustvarjalna Evropa - Kultura.