Recenzija plesne predstave Prihrani zadnji ples zame Alessandra Sciarronija, uprizorjene 26. avgusta 2022 v Športni dvorani Tabor.
Partnerski ples za dva moška: polka chinata, ki je bila iz sredin velikoštevilčnih množic, zbranih pod bolonjskimi portici, za nekaj desetletij odrinjena na rob preživetja. Ponovno odkritje, nov par, rekontekstualizacija. Gianmaria Borzillo in Giovanfrancesco Giannini v pisanih srajcah drsita po parketu z intenziteto in mehkobo para, katerega telesi se s preciznimi koraki in samozavestnimi obrati vpenjata v tradicijo in jo obenem prirejata potrebam odnosa, ki klije med njima. Moškost, ki je svojčas z mojstrskim sukanjem dvorila bolonjskim mladenkam, se v celoti posveti partnerju, mu predaja avtonomijo in sprejema pobude, vrti in se pusti vrteti. Previdnost, ki iz začetnih zadržkov, ujetih v na parket zarisan kvadrat, počasi preraste v zaupanje, ki noge ponese izven okvirja. In naposled dih jemajoče sukanje, pri katerem ni mogoče ločiti enega stopala od drugega in se srajca pod dlanjo soplesalca krčevito trudi ostati na mestu …
Foto: Nada Žgank
Ampak kaj se je pravzaprav dogajalo tistih dvajset minut, ko smo se kot očarana snubca iščoča dekleta s pogledi lepili na postavna Italijana? Kako smo iz polke, striktno strukturiranega in koreografiranega partnerskega plesa, povlekli uvodno popisane vznesene občutke? Na dvourni delavnici po predstavi se nam je, gledalcem in gledalkam, ponudila priložnost pogledati v drobovje polke chinate, raziskati njeno finomehaniko in izkusiti njeno obredje. Ples se nam je počasi razprl v narativ, ki se je sproti spletal iz prijemov, prestopov in obratov.
Plesalca dvigneta roke v okvir previdno, kot bi prste prepletla prvič. Višji od njiju, ta, ki podpira dlan partnerja, bo prevzel vlogo vodilnega, ki pa se bo kmalu raztopila v izmenjavanju enakih korakov in obratov. Osnovni šestštevni korak, imenovan passettini, ju ponese po beli črti do vogala – tam upočasnita tempo, kot bi ne bila prepričana, da jima bo uspelo zamenjati smer. Počasi se začneta sproščati, telo se usede v roko soplesalca in obrati, ki ju ločijo za nekaj sekund, preden spet treščita v objem, postajajo vedno bolj samozavestni, kar jima daje zalet za glavno jed polke – chinate, obrate v počepu. Kot bi poskušal neusesti se na javno stranišče, opišeta na tečaju. Modra srajca je raztegnjena na mestu, kjer hrbet z vso težo pritiska v partnerjevo dlan, ki se zažira v poliester. Da se lahko vrtita z vsakič večjo vnemo, morata natančno poznati impulze soplesalčevega telesa, najti točko ravnovesja in eden drugemu popolnoma zaupati, da se bosta obdržala v objemu. Od tega trenutka naprej se gledata v oči in smejita.
Intimnost, ki se rojeva med plesalcema, se naslanja na variacijo moškosti, ki jo zaslutimo v tradicionalni polki chinati. Ta je v prvi vrsti nastop za občinstvo, a če bi se plesalca znotraj para želela šopiriti in tekmovati med sabo, bi ples razpadel že s prvim obratom. Najboljši plesalec je namreč tisti, ki zna poslušati soplesalčevo telo, mu izkazati zaupanje in nežnost ter se mu prepustiti v vodenje. Dramaturški lok tankočutnega prehajanja iz previdne tujosti v ljubečo, občutljivo vzajemnost, ki ga zariše Sciarronijeva koreografija, je prepričljiv, saj povleče vzporednico prelivanju striktnejših, tradicionalnih družbeno opredeljenih spolnih vlog v modernejše, ki moškemu paru dovoljujejo intimnost in čutnost. Prihrani zadnji ples zame je, kot je slutiti že iz naslova, prekleto dobra ljubezenska zgodba.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.