Recenzija predstave Zadeti (Dve ali tri besede o ekstatični moškosti) Daniela Victorie, Michała Salwińskega in Aljoše Lovrića Krapeža, uprizorjene 20. avgusta 2023 v Plesnem teatru Ljubljana.
Kaj, če bi se imeli moški v boksarskih ringih radi? Kaj, če bi vsakemu izzivu, merjenju moči in kurcev, podjebavanju in povračilu nasilja sledil objem ali poljub? Če naj predstavo Zadeti razumemo kot možen odgovor, bi znal biti prizor očesu, vajenemu patriarhalne represije, dovolj nenavaden, da ga skoraj ne bi znali umestiti med bratsko ali romantično ljubezen. Homo? No homo? No no homo? V bistvu je precej vseeno.
Plesni teater Ljubljana nas posede okoli belega odra. Daniel Victoria iz publike prikliče znanko, ki prebere njegov uvod. Pred nami se bodo poskušali zadeti »against all odds«. Kaj so te nenaklonjene »odds«? Skrbi odraslosti. Victoria pove, da se je lahko kot otrok brez težav »zadeval« z ekstatičnostjo, danes pa to postaja vse težje. A menda še ne nemogoče, ker bodo ravno s tem poskusili.
Foto: Nada Žgank
Morda je grizenje fizični sprožilec na vrtčevske spomine. Daniel Victoria, Michał Salwiński in Aljoša Lovrić Krapež zagrizejo v svoje dele telesa in drug v drugega. Grizenje in lizanje ušesa in vratu napenja mišice v hrbtu in opominja kolonije mravljincev, ki domujejo pod kožo. Madež sline na riti in rdeča, prežvečena ušesa. Neprefinjeno prekopicevanje drug po drugem. Ravsanje, bolečina in iskrena naklonjenost. Ljubeznivo nasilje. Nenehno pričakovanje klofute, ki večinoma pristane, občasno pa se med potjo prelevi v božanje. Sedenje na želodcu in deprivacija zraka. Cukanje za lase. Udarjanje s plastenko po čelu. Ti fizični sprožilci delujejo kot orodje za ustvarjanje kolektivne zanke, skupnega psihološkega stanja, ki se oplaja iz reakcij performerjev na drug drugega.
Sledenje idejam, ki se porajajo, je skoraj hudomušno, čuti se nekako, kot kadar sorojencu na stranišču ugasneš luč. Ker pač lahko in preganjaš dolgčas. Vse to merjenje moči za končni cilj nima absolutne dominacije, ker bi se s tem zabava končala. Trije so dovolj, da si lahko privoščijo kratke pomiritve ali solo tripe, potem pa se vrnejo v interakcijo.
Vsake toliko se zaženejo v tek v krogih in nas pihljajo z vonjem pota, vsake toliko skoraj poškropijo s kapljicami. Neusmiljeno blizu smo, na belem podu je vse na očeh in na dosegu roke. Starejši gospe poleg mene se s stoli premakneta nekaj centimetrov nazaj. Tek služi za poganjanje momentuma predstave in za ohranjanje občutka zadetosti. Ko so enkrat v pogonu, morajo vzdrževati presežek energije, se pumpati s sklecami in trebušnjaki. Počitek iščejo v objemih. Postopoma se znebijo vseh oblačil in poplesujejo na plesne komade, ki se začnejo predvajati. Občutenje in svetloba se nekoliko pomirita. Uspešno smo se zadeli in zdaj jahamo trip.
Potencial nezatrte naklonjenosti med moškimi je morda predvidljiv v svoji redukciji na fizičen stik, a zato nič manj prepričljiv. Ideja je preprosta in dobro izvedena. Edini očitek je, da ji pustijo izzvenevati nepotrebno dolgo. Luči se ugasnejo, gorijo le tri dolge luči, ki ležijo na tribunah. Plesni komadi prerastejo v romantične pesmi. Energija performerjem vsake toliko pade, potem pa jo drug drugemu pomagajo dvigniti nazaj, da izmučeni ne obsedijo. No prav, pa še malo. Poplesujejo z lučmi, ki jih poberejo s tribun, in drug z drugim.
Trip je pri koncu. In kot se rado zgodi s tripi, je kvaliteta izkušnje nihala skozi čas in trajala nekoliko dlje, kot bi bilo smotrno. Spone patriarhalne represije in pričakovanj so se izkazale za dovolj oprijemljive, da se lahko človek na njih zavihti do smiselne emancipatorne kritike sistema. Performerji prečijo lastne zadržke, da med seboj vzgojijo razposajeno intimnost, ki izrašča iz presenetljivo univerzalnega in prav nič ospoljenega izrazja bolečine in nežnosti.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.