Recenzija performansa Fasciarium Susane Botero Santos, izvedenega 26. avgusta 2022 v Stari mestni elektrarni.
Ker smo ljudje družbena bitja, je naše dojemanje samih sebe neločljivo povezano s tem, kako nas sprejema naša okolica. Okolica nam zapoveduje, kako moramo izgledati, kdaj se urediti in kako se obleči. Ob koncu dneva, ko svojo družbeno fasado slečemo, pa kosi tekstila predstavljajo le iluzijo naše identitete v različnih situacijah. Takrat se zasvetlika nekakšen Jaz, prvotna identiteta, sicer skrita pod mnogoterimi nališpanimi sloji.
Foto: Nada Žgank
Fasciarium, latinsko fascia ali vezivno tkivo, skratka predstava o telesu, za telo in s telesom. Njena avtorica Susana Botero Santos se je odločila, da bo gledalcu ponudila dve različni izkušnji oziroma dva različna načina raziskovanja telesnosti. Prvi del predstave je predavanje, nekakšna refleksija drugega dela, ki pa je umetniška instalacija, po kateri se lahko občinstvo prosto giba, s čimer postane del gledališkega eksperimenta. Gledalec je povabljen, da vstopi v ekstravaganten svet tekstila in telesa. Lahko si nadenemo razne kose blaga, ki jih skozi lečo uprizoritve dojamemo kot drugo kožo, se preizkusimo v igri zrcal, dobimo pet minut neprekinjene pozornosti v diagnostičnem centru in podobno. Prostor spominja na eksperimentalen laboratorij, v katerem se premikajo nenavadnimi osebki, zakriti z raznoraznimi kosi blaga različnih oblik, velikosti in barv, ki zakrijejo tiste označevalce, ki jih družba zunaj instalacije prepoznava kot spolne, razredne in/ali rasne.
Medtem ko je drugi del predstave razgiban, aktiven in živ, pa prvemu delu – monografski refleksiji – dinamika umanjka. Performerka nam v dolgem monologu o izkušnjah in spoznavanju telesa ter spolnosti pravzaprav ne pove nič novega, ne ponudi nobenega celostnega uvida, nobene velike ideje. Med občasnim gibanjem po odru umetnica sama s seboj razpravlja o osebnih izkušnjah, ki jih nekoliko zasenči scenografsko bogat prostor. Slednjega sestavlja vse od delovne mize do oltarja iz "človeške kože", opazimo pa tudi številne porisane tekstile, fotografije in ogledala. Vendar pa ogromno teh rekvizitov ostane neuporabljenih ali pa se jim avtorica posveča premalo, da bi upravičili svojo prisotnost na odru. To je še posebej očitno, ko se Botero Santos odene v nekakšen predpasnik z naslikanimi stegni in penisom, nakar se takoj pokrije čez glavo s še enim kosom blaga, s čimer zapelje prizor v popolnoma drugo smer.
S prenagljenimi premiki med posameznimi odrskimi slikami avtorica zamudi izjemno priložnost, da bi nam predočila asociacije in ideje o delih telesa, ki niso naši lastni. Potencial je zamujen tudi pri izkoristku drugih mizanscenskih elementov, saj se vprašanjema iluzije ali fantazije, ki ju tekstil omogoča, Botero Santos ne posveti. Prvo poglavje predstave zato deluje šibko, tako v konceptu kot v izvedbi sami, hkrati pa gledalca ne povabi v drugi inštalacijski del predstave. Dva dela predstave sta v njenih preteklih uprizoritvah stala sama zase, njuna prva odrska združitev pa se na žalost ni obrestovala.
Predstava ponuja razne ideje, ki se tičejo telesa kot orodja ali lastne biti, odpira vprašanja identitete, ki jo lahko raziskujemo na lastni koži ali opazujemo njeno transformacijo ob spoju z družbenim kontekstom. Kljub nekaterim slabim konceptualnim in izvedbenim odločitvam ima gledalec vendarle možnost, da zagrabi določene ideje in jih predela pri sebi, doma pred ogledalom ali pa zunaj v družbi. Na vprašanja – kako dolgo bo svet še narekoval človeku, kaj naj obleče, kdaj se lahko sprosti, kako se lahko sprijazni s samim sabo, s svojim telesom in kdaj se bo človek uprl družbenemu nadzoru telesa in obvladovanju uma – predstava sama pač ne odgovori.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.