Recenzija filma Gozdovi: Priklic, predvajanega 29. 8. 2024 v Stari mestni elektrarni v sklopu festivala Mladi levi.
Oscar Wilde je o religiji baje izjavil, da je kot slep človek, ki v temni sobi išče črno mačko, ki je ni, in jo najde. Verjetno zato, ker je sicer v temni sobi sam, in kdo bi hotel kaj takega. Enako člani italijanskega umetniškega kolektiva Mali Weil dovolj dolgo gledajo v gozd, da se jim zazdi, da jih nazaj gleda še kaj več od njegovih zelo običajnih prebivalcev. In potem poskušajo na vse pretege o tem prepričati še nas.
Film se trudi, že od vsega začetka. Poskuša nas zagrabiti z obljubami znanstvene metode, z dvoletno raziskavo, na kateri je osnovan, s polikano italijansko pripovedovalko, posedeno za gladko mizo sredi dragega glampinga, ki ga od gozda, ironično, ločijo velika steklena okna. Prednjo brezimna roka postavi snemalko in pripovedovanje se lahko začne. Prva od legend in mitologij, ki jih bo film v prihodnje stregel mešano na žaru, pripoveduje o kralju Guntramu iz francoske regije Burgundije. V šestem stoletju naj bi mu med počitkom v gozdu iz ust prilezel majhen kuščar, ki ga je popeljal k zakladu. Pripoved ves čas dodatno ilustrirajo posnetki modernizirane verzije tega kralja, kuščarja pa v njih nadomešča njegova plastična figura.
Prizor nas prvič sooči s težavo sovpadanja različnih medijev, ki je film ne zna razrešiti in ga bo zato spremljala celih 74 minut. Da bi medij slike ob zvoku pripovedovanja avtonomno podpiral svoj lasten vogal, bi moral nositi svojo lastno sporočilnost. A pomenov večinoma ne izraža samostojno, pač pa se zdi le korak ali dva odmaknjen od antropocentrične, besedne do-besednosti pripovedovalke, kot bi avtorji upali, da nas bo ta majhna razdalja prepričala, da skozenj vseeno dobivamo nove informacije in se zato izplača film tudi gledati, ne le poslušati. Ko poslušamo predavanje o legendi Aktajon in Artemida, gledamo pripovedovalko, kako gola kot Artemida plava v jezeru. Ko spoznavamo sive sestre, ki si delijo eno oko, nam film to oko v obliki voščene krogle tudi pokaže. Ko nam je položeno na dušo, naj, če se izgubimo, za smer vprašamo volka, pozneje v filmu zagledamo – psa, ker je za volka verjetno zmanjkalo budžeta. Ko pretehtamo doprinos vse te ilustracije, postane jasno, da je glavna vloga slike poleg zvoka izključno atmosferična.
Foto: Nada Žgank
Potem pa so tu še drugi deli videa, ki so manj opisovalni, ker poskušajo preseči dobesednost pripovedi in jo prečiti z mistiko. Prikazujejo skupino otrok z belimi lasuljami, sivimi volnenimi oblačili in skoraj kekčevskimi kapicami, ki v zapuščeni hiši sedijo po kotih, žalobno in misteriozno šepetajo rituale, prelagajo kamenje, veje in glinene igrače, spijo na kupih listja in kot samorastniki drug drugemu podajajo modrosti, kako preživeti v gozdu in kako videti tisto, kar je človeškim očem sicer nevidno. Umetelnost njihovih belih lasulj in zlatega prahu na obrazih, ki simbolizira sposobnost videti in vedeti več, je postavljena ob bok agresivnemu trudu, da bi nas okolica kljub svoji očitni modernosti spominjala na skupni imaginarij nabiralniškega življenja. Kosti so najverjetneje narejene iz modelirne mase, srna v njihovi sredi pa je nagačena. Ampak nič od tega naj ne bi bilo pomembno, saj prizori ne uprizarjajo dejanskih zgodovinskih ritualov, temveč estetizirane kopije, ki naj bi jih z globino mistike in numinoznega napolnili sami. Le da jih nimamo s čim zapolniti, ker so rituali izmišljeni, zato ostanejo prazni. Namesto tega nas lahko spomnijo le na namrščene otroške podobe v sivih odtenkih povsem predragih oblačil Wernerja Herzoga, ki podobno s perspektive bogatašev uprizarjajo revščino in minimalizem kot trend, kot ti peroksidni otroci pred nami uprizarjajo ritual kot trend.
Estetizacija vsega, kar vidimo na platnu, pa se ne zaključi pri tem. Naša pripovedovalka dolge sekunde v tišini strmi v modre grafike posameznih rastlin in živali, se sprehaja med velikimi platni teh istih grafik in na koncu v višku samoironije takšno grafiko treh dreves svečano obesi na živo drevo. S tem so organizmi, za katere nam zagotavlja, da kot mi ne morejo obstajati v vakuumu, izolirani od ekosistema in dobesedno skrčeni na svojo dvodimenzionalno podobo antropocene perspektive, o kateri zdaj tiho preudarja, in mi naj bi ugibali, o čem, ali pa preudarjali z njo.
Pripovedke in šepetajoče nasvete prepletajo razmisleki o pravnih ureditvah gozda in narave. Beseda foresta, po italijansko velik gozd, namreč etimološko izvira iz pravne ureditve, kjer je bil gozd izven pristojnosti, pozneje pa je postal dom banditov, družbenih marginalcev, izključenih posameznikov, ki jih niso vezale besede prava, ker jih niso vezale spone družbe. »Zakoni oblikujejo stvari, ki jih imenujejo, kot tudi magija in pesem,« nam pove film in s tem namigne, da so zakoni iz gozda naredili kraj neukrotljivega, nenadzorovanega. Izpelje tudi razmislek o pravici do gozda kot človekovi pravici in o podeljevanju pravne subjektivitete delom narave, kot so reke. Navzkriž z mistifikacijo, ki smo ji priča, film takšen pristop presenetljivo pokritizira, saj da človek z njim jasneje zariše ločnico med človeškim subjektom in naravnim objektom, kot da pravo tega sicer ne počne.
Za najhujši greh filma se izkaže ves ta trud – trud, da bi ponovno obudili globoke simbole in rituale mrtvih religij, da bi skoznje začarali gledalko, ji vlili vsaj kanček negotovosti, če se gozd res zaključi pri tem, kar vidijo znanost in naše oči. Ampak ker teh večinoma pozabljenih, nikoli zapisanih ritualov ni mogoče obuditi ali vsaj zvesto ponovno uprizarjati, jih namesto tega film izumlja na novo. Vakuum simbolnega poskuša zapolniti z mešanico nepojasnjenega, nedokončanega in biološko determinističnega. »Ženske nosijo ženstveno znanje,« nam pove in poskuša iz zgodovine zeliščarstva potegniti magijo, iz lokalnega žargona »skrita imena za stvari«, iz pragmatičnosti skupnega ekosistema »začaran svet«.
Navsezadnje praznost filma povsem nevede otožno podrsava ob vesoljno osamljenost človeštva, ki se jo neuspešno trudi ozdraviti. Če cel spekter nihilističnih in absurdističnih teorij ter eksistencialističnih jamranj ne dokazuje, s kakšno težavo na ramenih prenašamo smrt boga, odkar ga je Nietzsche zadavil, potem to namreč dokazujejo vsi kvazispiritualni in vsebinsko izpraznjeni umetniški projekti, ki se po vsej sili trudijo dosegati numinozno skozi golo estetiko. Gozdovi: priklic je eden izmed njih.
Nika Gradišek
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.