Recenzija petih glasbenih intervencij s skupnim naslovom Razen, uprizorjenih 22. avgusta v Koseškem borštu kot del sedemurnega dogodka Skupne krajine na festivalu Mladi levi.
Oziram se okrog sebe. Moj pogled šviga med drevesnimi debli in brska po grmičasti podrasti Koseškega boršta. Zvoki, ki begajo moja ušesa, ne prihajajo iz slušalk – te so nehale predvajati posneti klepet človeških glasov in me prepustile v roke neke druge zvočne krajine. Slišim šibek zven: zdaj daleč za mano, zdaj na levi, pridruži se ton spredaj levo in nato trobljaj, ki mi ga ne uspe locirati. Nekdo igra in refleksni instinkt me žene, da čim prej ugotovim, kdo igra, kje in na kaj.
Toni, ki se sestavljajo v nežno sozvočje, prihajajo iz pihal in trobil šestih študentov ljubljanske akademije za glasbo. Poskriti so za drevesnimi debli – njihove položaje poleg zvoka izdajajo sivi skafandri in občasni odbleski sončne svetlobe od medenine inštrumentov. Po gozdu jih je poskril skladatelj Ari Benjamin Meyers, melodija pa predstavlja eno od petih kratkih glasbenih intervencij s skupnim naslovom Razen, ki so vezni členi med različnimi predstavami Skupnih krajin. A če te slonijo primarno na besedilnem narativu, ki nas spremlja v slušalkah, Meyers za približevanje naravi ubere manj logocentrično pot. Prva kompozicija, Za drevesa, tako velja deblom, ki delno zakrivajo njene izvajalce.
Foto: Nada Žgank
Podoben pristop, torej skrivanje izvajalcev med rastje, ubereta tudi naslednji intervenciji, Za tla in Za ptice. Glasbeniki oponašajo žvrgolenje ptic in ponavljajo sorodne si motive, ki se združijo v melodijo, nato pa se spet razpršijo v čivkajoči klepet. S pogledom poskušam slediti sprehajanju prstov po gumbih ter vstajanju in leganju sivih figur nazaj med praproti, a me ovira – glej ga zlomka – ves ta gozd. Glasba se vendarle tudi gleda, tega sem se navsezadnje naučila v glasbenih dvoranah, ki me vselej posedajo v sedeže, postavljene pod in uprte v veliki oder. Tam bo vsak zatrobljeni ton pospremljen s podobo napetih, rdečih lic glasbenika, ki ga bo vpihnil v inštrument. Glasba je utelešena v človeku, ki jo izvaja, in ta je tam, da ga gledamo.
Meyers nam ne dovoli, da bi se udobno namestili v metaforičen sedež – saj smo vendar v gozdu. Ker glasbenike skrije tako, da so nam vseeno vsaj do neke mere na očeh, nas potisne v drugačno sprejemanje in dojemanje slišanega. Delna skritost sama sebe poudarja in sproži razmislek o njeni funkciji. Z nekaj zadržanja neverjetja (angleško willing suspension of disbelief) lahko namreč glasbo raztelesimo in ji tako prepustimo, da se približa izrazju okolice. Nekako tako, kot so izvajalci zvoka poskriti v cerkvi, kjer naj bi petje, ki zapusti grla zborčka na koru, v ušesa spodaj sedečih faranov prispelo kot numinozni, božji napev iz nebes – četudi v njem prepoznajo glas sosede.
S tem, ko se odpovemo vidu, izkušanje okolice prepustimo drugim čutilom. Znašli smo se v okolju, ki je živo, poseljeno s teksturo in tonom – nekakšen glasbeni habitat, v katerem zvok doživljamo izrazito relacijsko. Ko telo vstopa v ta odnos, pa nujno ozavešča tudi naravno okolje, torej gozd, po katerem se giblje. Žvrgoleči melodiji flavt in trobent v dialogu s šumenjem drevesnih krošenj se tako izmed vseh sedmih predstav uspe v najintimnejšem smislu približati gozdnemu okolju. Glasba, ki jo izvajajo ljudje s svojimi »človeškimi«, industrijsko izdelanimi inštrumenti, se staplja z naravno krajino, ne da bi jo poskušala obrazložiti ali zgolj mimetično poustvariti. Pravzaprav se ji poklanja tako, da se uči njene govorice s stalnim zavedanjem svoje človeškosti. Ta pa se, umeščena v gozdni zvočni milje, zave nenehno odvijajoče se čutne (in čustvene) komunikacije z njim. Mater, res smo le del narave.
Zadnja kompozicija, posvečena zraku, ponudi eksplicitnejšo izpeljavo do tedaj ozaveščenega odnosa. Glasbeniki pretečejo travnik v dirki do notnih stojal, postavljenih sredi njega. Zgrabijo inštrumente in vanje začnejo izpihovati, kar jim je preostalo od sape. V glasbi je slišati zadihanost. Oda zraku razume, kaj zrak počne v telesu in zakaj je pomemben. Zrak, ki ga narava vpihne skozi človeška pljuča in ga ta potisnejo skozi precizno izdelane naprave za (po)ustvarjanje zvoka, kompozicija pretvori v melodijo, ki poje prav njemu. Kompozicija se konča v zraku, s polnimi pljuči – z globokim vdihom.
Drevesa okrog nas dihajo, da lahko dihamo tudi mi. Tudi človeško telo je ekosistem, naša pljuča so poraščena z gozdom. Zrak, ki iz zunanjega pripotuje v notranjo, telesno krajino, pihalom in trobilom daje glas. Iz njega smo napravili nekaj lepega – glasbo, jezik, ki je skupen nam in naravi.
Zala Julija Kavčič
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter ga sofinancira Mestna občina Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.