Recenzija predstave Tretji dialog – V pokrajini, uprizorjene 27.8. 2024 v ŠD Tabor.
Petorica nastopajočih prikoraka v Športno dvorano Tabor. Dve ženski, trije moški, vsi v plisiranih krilih, vsi v srajcah, vsak s svojim modrim hulahup obročem čez ramo. Postavijo se v formacijo križa in gledajo v isto smer, diagonalno levo. Roke zagrabijo obroče in jih poveznejo čez glave. Pet bokov ujame pet obročev, ki se začnejo vrteti sinhrono.
V tišini izveden uvodni prizor predstave Tretji dialog – V pokrajini vzpostavi ples kot strukturo, sestavljeno iz unisona in repeticij. Naša pozornost je usmerjena v fizični napor, potreben za to, da obroči navidezno lebdijo na ravni bokov. Nakar šesti performer, Stefano Sardi, začne na klaviature igrati skladbo V pokrajini Johna Cagea, iz leta 1948. Kompozicija, spisana kot spremljava plesnemu delu Mercea Cunninghama, v sebi združuje tako razvidno strukturo lestvic in ponovitev kot tudi liričnost – spojitev obojega ustvari občutek meditativne liričnosti. Vzporedno temu se spremeni tudi obnašanje performerjev – preprosto pogledajo drug drugega in se odzovejo na pogled kot ob srečanju starih znancev. Nenadoma se koordinate plesa iz racionalne strukture uvodne slike premaknejo v plesno gledališče, oblikovano okoli gledaliških likov in situacij. Namreč dobimo občutek, kot da gledamo realistični prizor socialnih stikov med ljudmi, le da ti ljudje iz neznanega razloga vrtijo okoli svojih bokov hulahup obroče. Spoj navidezno realnega z očitno umetniškim nas pripelje v fiktivni svet s svojimi pravili.
Foto: Nada Žgank
Polurna predstava Tretji dialog – v Pokrajini je tako imenovana, ker je tretja od predstav, v katerih je italijanska plesna kompanija CollettivO Cinetico sodelovala s povabljenim koreografom, v tem primeru z Alessandrom Sciarronijem. Če smo predvsem pri Sciarronijevi predstavi Obračanje_Orlandova verzija, ki smo jo videli na Mladih levih 2022, opazili ne povsem harmoničen spoj na minimalistični repeticiji temelječe koreografije in emotivne glasbe, ki je poskušala racionalno strukturo približati publiki prek mogočne atmosfere in tako vzbuditi občudovanje virtuoznosti, pa Tretji dialog – V pokrajini prinaša brezhiben spoj obeh polov. Nemara zaradi dvoslojnosti same skladbe, nemara zaradi uigrane skupine, v kateri se vsi dobro poznajo, namreč atmosfera prevlada nad repeticijo. Znajdemo se torej v konstelaciji plesnega gledališča, ki jo nosijo liki in njihovi odnosi – repeticija pa s tem pridobi počlovečen pomen. Oziroma gledalci si repetitivnost poskušamo pojasniti s psihološko razlago – čemu bi ljudje izvajali ponavljajoče se geste in dejanja?
Skozi razvoj predstave se odnosi in vrtenja obročev razvijajo. Plesalka z boka prestavi vrteči se obroč na v zrak iztegnjeno roko, drugi sledijo. Nekdo drug prestavi horizontalno vrteči se obroč v vertikalno pozicijo, z roko, iztegnjeno pred sabo. Menjava se vedno vrši prek pogledov, torej prek nekakšnega psihološkega vzroka. Skupni lastnosti performerjev sta tudi zbranost, ki jo zahteva stalno vrtenje obročev, in počasnost v koraku in kretnjah, ki so posledica osredotočenosti gibalcev na držanje obročev v zraku. Iz obojega vznika občutek nekakšne posvečenosti. K tej zagotovo pripomorejo malce starinski kostumi, ki se brezhibno vpišejo v starinski milje telovadnice Sokolskega doma Tabor iz 20. let prejšnjega stoletja. V kombinaciji ponavljanja in posvečenosti dobimo občutek tradicije, zdi se nam, da gledamo ritual, ki se izvaja vsak dan, ali mašo, ki jo menihi v samostanu morajo izvesti nekajkrat na dan. Zbrano vrtenje obročev v rokah evocira vsakodnevno čiščenje oltarja, ki se mora opraviti pravilno, da vesoljni red ostaja v ravnovesju. To še podkrepi naključni obiskovalec, ki med predstavo po pomoti odpre zadnja vrata dvorane Tabor in jih hitro zapre, kot – oh, oprostite, sem pozabil, da zdajle to počnete, grem uredit samostanski vrt.
Kljub stalno prisotni psihologizaciji ima predstava tudi strukturno vizualni aspekt, namreč stalno in vztrajno vrtenje obročev. Včasih so njihove poti sinhrone, včasih jih performerji namerno postavijo v nasprotne si rotacije. Kroženje se ponavlja, ponavlja, ponavlja, spremeni, ponavlja, ponavlja, spremeni in v tej dinamiki ustreza ponavljajočim se zvokom Cageeve skladbe, ki drsi gor in dol po tonski lestvici. Ta tok ponavljanja s počasi razpirajočo se razliko pričara meditativen oziroma ritualen občutek. Proti koncu predstave plesalci obroče odmaknejo od svojih teles v diagonalni naklon in jih vrtijo z iztegnjeno roko – vrtenje ne zgolj obročev, ampak tudi njihove osi deluje izrazito vizualno. Ali če gledamo z vidika likov – te osebe namensko izvajajo nenamensko početje in nas odpeljejo v iz vsakdana odmaknjeni fiktivni svet, ki deluje v nekakšni brezčasnosti. Kako drugače naj ritual vzdržuje večni red stvarstva, če ne z vrtenjem obročev, ki odsevajo vrtenje planetov okoli zvezd.
Sciarroni seveda ne pusti dogajanja v monotonem ponavljanju, temveč strukturo predstave dramaturško razgiba z različnimi slikami in vrtenji obročev v različnih položajih. Intenzivni vrhunec oblikuje ekstatičen solo Simoneja Arganinija, v katerem ta pade v telesni trans, obroč intenzivno skače okoli njegovega trupa in se mu zarotira okoli vratu. Zanimiva je sprememba glasbe, namreč namesto Cageeve skladbe Sardi sproži sintesajzerski zvok oscilatorja, torej zvok vrtenja, ki našo pozornost pripelje nazaj k sami strukturi početja. S tem Sciarroni vzdržuje ravnovesje: ko je glasba lirična, je gib ponavljajoč in se nanaša sam nase; ko pa je gib izrazen in liričen, je glasba ponavljajoča in se nanaša sama nase.
S tem solističnim punktom pa dobi tudi polurni ritualček svojo zaokroženost – ključno gesto enačenja posameznika z osjo vrtenja, ki jo je treba vsak dan izvesti tako, kot je treba na maši s hostijo poustvariti Kristusovo poslednjo večerjo. A tudi ta individualni moment, v katerem preostali performerji kleče opazujejo vrtečega posameznika, poteka v splošni atmosferi kolektivnosti. Sciarroni v unisone kolektivne koreografske momente uspešno vplete dovolj medčloveških pogledov in nesinhronosti, da predstave ne ugledamo kot zgolj izvajanja abstraktnih koreografskih napotkov, temveč opazujemo posameznike, posvečene v skupno početje. Tretji dialog – v Pokrajini tako nariše podobo v skrivno tradicijo iniciirane skupine, ki svoj ritual, mašo ali šego ponavlja dan za dnem, nemara celo večkrat, ne samo za svoje potrebe, temveč potrebe celotnega človeštva ali celo stvarstva. Če bi nehali vrteti svoje obroče, bi se tudi Zemlja nehala vrteti.
Samo Oleami
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.