Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU
Irena Tomažin Zagoričnik ponovno stopa na uhojene poti raziskovanja telesa glasu, vendar, kot zmeraj, to počne pretanjeno iz druge lege. Njeno zanimanje za raziskovanje glasu je prišlo razmeroma pozno, ko se ji je leta 2005 na Dunaju v okviru Dance Weba na festivalu ImPulsTanz[1] kot že formirani plesalki nenadoma odprl nov teritorij raziskovanja, materialnost glasu. Pognala se je v raziskovanje nekega drugega telesa, ki lahko s fizičnim vstopa v paralelna gibanja ali antagonistično kljubuje in razpleta konvencionalno vez giba in zvoka. Predvsem jo je zaposlovalo vprašanje uprostorjenja glasu, kako glasu odmeriti določeno vidnost in ga zajeti v odrsko postavitev, saj največji trik glasu tiči prav v njegovi izmuzljivosti in liminalnosti. Je temeljno zvezan s fizisom, dobesedno gre skozi telo in ga povratno oblikuje in gnete, a je njegov izvor nemogoče locirati. Glasilke sicer vibrirajo, zagotovo se tam nekaj dogaja, vendar glasu ne vidimo, dokler se v nekem trenutku ne utrga od telesa in postane njegov presežni učinek.[2]
Glas, ki je skozi zgodovino temeljno zvezan z vprašanjem človeškega, je za ustvarjalko najbolj zanimiv tam, kjer je povsem odtujen in neprepoznaven, kjer je bodisi strojen in elektronski bodisi animalističen, kot da bi vseskozi potekali procesi desubjektivacije in objektifikacije glasu. Njena glasovanja so pogosto polna zatikov, šumov, cviležev, škripanj in mehanskih izpustov, tega, kar v največji meri oblikuje sodobno sonorično krajino.[3]
Foto: Nada Žgank
S tremi soustvarjalkami, Adriano Josipović, Niko Rozman in Natašo Živković, je v predstavi Mes(t)o glasu bolj in dlje razprla mesenost, afektivnost in neprepoznavnost glasu, ko ga je postavila na križišče gomazenja telesne notranjosti in kultivirane telesne zunanjosti, med subjekt in objekt, med biološko maso in politiko (skupnega) ter med naravo in tehnologijo, s tem pa skušala zarezati tudi v očitne binarizme. Mesenost in materialnost glasu sta se izmenjevali s politiko glasu, z njegovim uprostorjenjem (v/na mestu, kar implicira že naslov) in kolektivnim zvočenjem, čeprav so se ujemanja dogajala na terenu »golega« glasu, ki nastopa pred pomenom oziroma logosom. Kolektivno zvočenje je osciliralo med glasom in govorom in iskalo potencialnosti skupnega v materialističnem, na ravni biomase, ki ukinja razdaljo med biološkim in političnim. Kot da bi šlo za bežiščnice, ki uhajajo v prostorsko, ko v kolektivnem pomnoževanju glasov, odtujenih in prav nič individualnih, ustvarjajo mnogotere zvočne prostore znotraj in zunaj posameznega in skupnega telesa.
Če smo premiero v decembru gledali v ostri resnosti in natančni konceptualni izpiljenosti, sta s ponovitvami prišli tudi razrahljanost in hudomušnost, ki sta blagodejno poudarili konceptualno zasnovo in se razprli afektu glasu, skozi lastno distanco pa proizvedli nekatere poudarke, ki jih je bilo prej težje odbirati. Denimo tega, da je mogoče partikularen glas proizvesti v partikularni legi in da glas oblikuje telo na smešne načine. Telo se zvija v čudnih gibih, da bi proizvedlo neki glas. Kolektivni sunki gornjega dela telesa ob tla vstopajo v sonorično sliko (Tomaž Grom), potujejo po prostoru in se vračajo naplasteni z utrgi smeha občinstva.
Polkrožni rob odra oblikujejo stoli, tudi reflektorji in zvočniki so postavljeni na meje vizualne odrske situacije, ki je skromna in nekako drsi po površini; gledalci lahko v svojo vizualno sliko zajamejo tudi to, kar ni neposredno postavljeno v odrsko sredino, denimo performerke spremljajo posamične slike drugih performerk, ki prehajajo v kolektivna zvočenja. Adriana Josipović v prepogibanju telesa nakazuje na glas, ki je tam v svoji potencialnosti. Molk, ki mora biti pripoznan, da je sploh v funkciji molka in v odnosnici do glasu. Nataša Živković vstopa v sonoričnost šumenja, Irena Tomažin Zagoričnik pa trke glasu in telesa razpre dobesedno skozi gomazenje telesnosti, glas proizvaja skozi peristaltiko, riganje, prehranjevanje in žvečenje. Glas, ki se utrga in žvrgoli ter proizvaja nekakšno desubjektivacijo, odtrgan od individualne proizvajalke Nike Rozman, zaokroži performans v odlično materialno in afektivno (anatomo)glasovanje.
[1] Tomažin, Irena. 2012. Telo glasu. Apokalipsa: revija za preboj v živo kulturo. Št. 161/162. Str. 304–311.
[2] Ibid.
Irena Tomažin Zagoričnik je študij filozofije končala z raziskovanjem glasu pri dr. Mladenu Dolarju, ki je do določene mere vstopal v dialoško situacijo z njeno umetniško prakso, vendar nikoli zares preresno, saj bi se umetnosti s tem zaprečilo delanje neumnosti, kar je njen temeljni pogoj.
[3] Bobnič, Robert, Brezavšček, Pia, Bozovičar, Rok, Lobnik, Alja, Vrhovac, Maja. Pogovor z Ireno Tomažin. Odprti termin za kulturo. Radio Študent. Dostopno prek: https://radiostudent.si/kultura/odprti-termin-za-kulturo/pogovor-z-ireno-tomažin (12. 2. 2018).