BARBARA NOVAKOVIČ: SPANJE - OBLIKE, KRAJINE, POŠASTI
Na vprašanje, kaj se ponoči ob pogosti nezavednosti dogaja v naših možganih, nam je v kratkih petintridesetih minutah odgovorila avtorica predstave Barbara Novakovič. V gledališko-plesni solo predstavi SPANJE: Oblike, krajine, pošasti nas je popeljala na tako imenovano popotovanje nočnega dogajanja naših misli in nam tako predstavila različna stanja spanca in sanj. Med drugim je vključila tudi dnevno sanjarjenje, ki pa zna biti pogosto še bolj oddaljeno od realnosti kot nočne sanje, ki jih podzavestno ustvarjajo naše misli.
Kljub močni odrski prezenci izvajalke Barbare Ribnikar je s citiranjem literarnih referenc – tako svetopisemskih kot tudi sodobnih vsebin – v gledalcu dosegla odsotnost, ki je dajala vtis, da videna predstava ni nič drugega kot le navadne sanje. Tokrat smo ujeti v stanju nemočne marionete, vlogo katere prevzamemo vsako noč brez lastne volje in brez možnosti poseganja pri odvijanju scenarija, ki ga narekuje nam še neznana sila. Ujeti smo v dualizem fizične prisotnosti in nerealnih občutkov, tako melanholije kot adrenalinskega pogona in popolne umirjenosti. K dosegu tega učinka so morebiti prispevali scenski elementi, kostumografija, gibalni material ter njihova preprostost in minimalističnost.
Z enostavnim, skoraj nevidnim prihodom se je oblečena v preprost, skoraj popolnoma črn kostum izvajalka umestila v prostor. Sedla je na stol, ki je iz gledalčeve perspektive stal v sprednjem levem delu črno-bele dvorane. Luči so dajale pridih dnevne svetlobe in tako skupaj z že prej navedenimi elementi ustvarile občutek vsakdanjosti in prazno podlago, na kateri si je lahko gledalec v nadaljevanju še bolj živo predstavljal besede ter doživljal čustva in sporočila, ki nam jih je predajala izvajalka.
Foto: Mare Mutić
Tišino je prekinila s počasnim štetjem. Ob izgovarjanju številk je, sedeč na stolu, spreminjala položaje, ki so nakazovali na spanje. Celoten prizor je spominjal na hiter posnetek človeka v stanju rahlega spanca. Štetje prikazuje hitro minevanje časa, s katerim ustvarjalka vzajemno živi in v katerega smo se – čeprav v vlogi opazovalca – ujeli tudi mi. Prostor se je vsako sekundo večal. Nekajsekundne pavze med številčenjem so omogočile iluziji odmevanja prej izrečene številke, da zapolni vsak kot dvorane in jo s tem veča, skoraj vpenja v atmosfero, s čimer zleze gledalcu »pod kožo«. Nedefinirane dimenzije dvorane pa so ob začetku citiranja končno dobile svojo obliko. Besede so kot deroča voda zapolnile dvorano, ki se je v tistem trenutku zdela kot bazen, na sredini katerega je neomajno stala Barbara Ribnikar in usmerjala tok.
Besede so zapolnile sleherni medprostor in tako niso izpustile niti nas, ki smo nemočno sedeli v dvorani in se prepustili tako imenovanemu toku. Bilo bi nesmiselno poizkusiti ujeti in si zapomniti vsako od teh besed, ki so nedvomno nadvladale človeškemu umu in sposobnosti dojemanja celotne situacije. Ampak ali ni tudi ena glavnih značilnosti sanj ravno to, da si je nemogoče zapomniti vsak, občasno tudi katerikoli delček sanjanih sanj? Zgodi se, da nam od nočnih pustolovščin zjutraj ostanejo le suhoparni občutki in kratki izseki dogajanja.
V predstavi SPANJE: Oblike, krajine, pošasti smo bili deležni kopice različnih vtisov, čustev in občutij. Bolj kot pomen samih besed so se mi v spomin vtisnili načini, s katerimi nam je ustvarjalka besede »servirala«. Popeljala nas je od občutij, ki jih dobiš pri sladkih, lepih sanjah, vse do grozovitega strahu, ki ga občutiš ob nočni mori. Mojstrsko ni upodobila le artikulacije besed, temveč je glasovno izražanje spremljal tudi gib; včasih lahkoten in eleganten, skrit za močnimi besedami, spet drugič odrezan, razdrobljen in na trenutke skoraj histeričen pri poizkusu preglasitve močnih, v enoto združenih citatov. Svetloba se je iz vsakdanje spreminjala v mistično in tako služila kot pomemben element predstave. Učinek osvetljave le enega dela oziroma linije odra je dajal občutek neskončnosti prostora in nerealnosti celotnega prizora. Performerka, ki je stala na sredi osvetljene linije, oblečena v različne ekstravagantne bele kostume, se je na trenutke zdela kot prikazen, ki bi padla v neskončno temo, če bi se bila premaknila le za meter levo ali desno.
Običajno pri sanjah je, da brez lastnega zavedanja med spanjem naglo usahnejo in si s tem pogosto zagotovijo pozabo. Zgodi se tudi, da se sredi sanj nenadoma zbudiš in premlevaš, kaj bi se lahko v nadaljevanju še zgodilo. Občutka nenadne prizemljitve in vračanja k realnosti sem bila na podoben način deležna ob koncu predstave. V pomanjkanju občutka za dojemanje časa se je moja zavest počasi privajala gledati prazno dvorano kot le navaden prostor in ne kot podlago, na kateri se je še pred nekaj minutami dogajalo meni skoraj nerealno početje. Zavedati sem se začela ljudi okoli sebe in misli so se mi prizemljile.
Kot da bi po dolgem spancu prvič odprla oči.
Mentorica zapisa: dr. Andreja Kopač