Festival Mladi levi 2021
Silke Huysmans & Hannes Dereere / CAMPO: PRIJETEN OTOK / PLEASANT ISLAND
Kaj dodati, ko sta Silke Huysmans in Hannes Dereere že vse povedala o malem otoku Nauru, za katerega sem prvič izvedela ravno od njiju? Spontani odziv na pretresljivo predstavitev je molk – molk iz nemoči, molk iz spoštovanja do njiju, ki sta stala tam v živo pred nami, in do tistih na njunih zaslonih, ki zmorejo, ker morajo.
Tudi umetnika v času predstave nista spregovorila. A vendar ni nič ostalo zamolčano. Zanju so govorili podatki in posnetki, pričevanja uničujočih razmer na otoku, ki jima ga je kot redkim izjemam uspelo obiskati za kratek čas. Zanju sta govorili njuni telesi na odru, ki sta zavzeto brskali po elektronski shrambi otoških spominov. Telesi sta umolknili pred posnetimi glasovi pogosto preslišanih otočanov. Z otoka, ki predstavlja vse, česar nočemo, a se nam še kako že približuje: popolno in dokončno izkoriščenje ljudi in narave v imenu dobička za peščico samopoklicanih.
Umetnika nas postavita v razmere na otoku s komunikacijo z mlado begunko Leylo, ki jo brezizhodnost in nasilnost utesnjujočega okolja potiskata v samomorilne misli. Ni edina. Razmere v begunskem centru, ki ga otok upravlja za bližnjo Avstralijo – ta tja deponira nezaželene prišleke –, so številne izmed teh potisnile v samopoškodovanje ali celo v smrt.
Otočani v zameno za umazano delo od Avstralcev prejemajo pomoč, ki jim omogoča preživetje po opustošenju otoka kot posledici večdesetletnega izkopavanja fosfata. Osiromašena zemlja otočanom onemogoča gojenje lastne hrane, odvisnost od cenenih uvoženih jestvin pa pri prebivalcih povzroča nevarno prekomerno težo in nagnjenost k sladkorni bolezni.
Zato stara prebivalka otoka pravi, da njihov otok ni »prijeten otok«, kot so ga poimenovali zavojevalci z Zahoda, temveč je »otok ptičjih iztrebkov« (bird shit island). Iztrebki pa imajo moč pognojitve in morda, le morda, ponovne vzpostavitve ravnovesja na otoku.
Tako kot nas ta majhna elektronska naprava, imenovana pametni telefon, ki vzdržuje napetost skozi celotno predstavo, ali bolje, predstavitev, povezuje s kraji, kjer nismo, je tudi vsak otok pod morsko gladino povezan z drugimi otoki, z drugimi celinami. Kar je tam, bo prišlo k nam. A tudi obratno je enako mogoče.
Zato, zdrži, Leyla!
