Festival Mladi levi 2021 Silke Huysmans & Hannes Dereere / CAMPO: PRIJETEN OTOK / PLEASANT ISLAND
Če v Wikipedijo vtipkamo Nauru, da bi se pripravili na predstavo Prijeten otok, ki jo na oder prinašata Silke Huysmans in Hannes Dereere, po nekaj klikih ugotovimo, da gre za bivšo nemško kolonijo, ki se je leta 1968 osamosvojila, njen celotni gospodarski vzpon in kasnejši padec pa izvirata iz miniranja fosfata, ki ga je otok včasih bil poln, vse dokler ga niso popolnoma izropali. Davčna oaza, kjer je bila elektrika zastonj in kjer naj bi celotno prebivalstvo živelo luksuzno, se je spremenila v pekel. Prebivalci so zaradi zaprtja fosfatnega rudnika ostali brez vsega, stik z zunanjim svetom je skorajda nikakršen, samooskrbnost pa popolnoma nemogoča, saj na otoku zaradi uničene biodiverzitete ni mogoče gojiti ničesar. Poleg tega je otok zapor za begunce; vlada jih za Avstralijo (ki jim to "storitev" plačuje) zapira v centre za pridržanje pribežnikov, torej zapore oziroma migrantska taborišča. Kaj se dogaja na otoku Nauru, torej ni nobena skrivnost. A po vsej verjetnosti brez Silke Huysmansa in Hannesa Dereereja v Google nikoli ne bi vtipkali Nauru, mnogi smo namreč za otok slišali prvič.
Na odru Plesnega teatra Ljubljana smo lahko videli dve beli projekcijski platni in Huysmansovo ter Dereereja, belgijska ustvarjalca, ki sta ob platnu stala vsak s svojim telefonom. Zaslona telefonov sta se projicirala na platni in vse, vizualna podoba, glasba in tudi besedilo, je izhajalo zgolj iz dveh mobilnih naprav. Celotna atmosfera je bila tako razgaljena pred našimi očmi, prav tako se je pred našimi očmi postopoma razgaljeval celoten postopek njunega raziskovanja. Začela sta z osebno noto, s pogovorom po WhatsAppu z eno izmed prebivalk otoka Nauru, ki se je odločila otok zapustiti in se odpravila na težko pot migrantke, nato pa nadaljevala z googlanjem zgodovinskih dogodkov na otoku ter s predvajanem anonimnih posnetkov ljudi, ki sta jih intervjuvala med svojim obiskom.
Predstava temelji na prikazovanju dokazov, ki je hkrati glavni način pripovedovanja. Silke Huysmans in Hannes Dereere na odru ne spregovorita niti besede, zgolj stojita, skrolata po spletnih straneh in klikata na posnetke, za zvočno atmosfero pa uporabljata glasbene appe, ki ustvarjajo beate, melodičnost ali zgolj šum. Sicer v beležki na telefonu nekajkrat vtipkata, kako in zakaj sta se odpravila na Nauru, delita nekaj izkušenj in opažanj, kot sta zadržanost in nezaupljivost ljudi, s katerimi sta želela govoriti, a je njuna izkušnja minimalna. S tem zgodbo predvsem postavita v okvir z začetkom in koncem. V ospredje veliko intenzivnejše stopijo anonimne osebne izpovedi tam živečih ljudi, ki se zavedajo, da sta Huysmansova in Dereere ustvarjalca predstave, in sodelujejo z njima. Žanr te predstave je torej mešanica pričevanjskega in dejstvenega dokumentarnega gledališča, ki se zaveda problema govora v imenu drugega.
Prijeten otok v dobri uri skuša dati čim več informacij o Nauru ter nas sočasno zganiti na čustveni ravni in spodbuditi k angažmaju. Če bi gledali dokumentarni film o otoku, bi nas k temu najverjetneje pozval glas pripovedovalca, ki bi bil prelit čez vizualno pokrajino, v Prijetnem otoku pa mesto tega pripovedovalca zavzamejo elementi pisanja na telefon, intervjuji, klikanje in skrolanje. Scenografija, glasba in estetski elementi predstave so minimalni, ustvarjalca zelo uravnoteženo izmenjujeta osebna pričevanja, ki gledalko in gledalca nagovarjajo na čustveni ravni, ter s prikazom dejstev in informacij, ki vklapljajo gledalkin ali gledalčev analitični vidik.
Dokumentarna predstava prevzame vlogo prenosnika, funkcija gledaliških elementov deluje kot prevodnik, skozi katerega se stakajo informacije in besede ter izkušnje ljudi. Ta odločitev, ki se morda komu zdi estetska, izhaja predvsem iz etične drže. Ustvarjalca želita dati prostor ljudem z otoka, njihovi glasovi so tisti, ki morajo zapolniti oder, ne pa njun govor, sploh pa ne izkušnja. Uprizoritvena odločitev izhaja iz njunega odnosa do ljudi, ki sta jih intervjuvala; če bi govorila v njunem imenu ali pa njihovo izkušnjo estetizirala, bi jim namreč odvzemala glas.
Predstava se s kombinacijo osebnih pričevanj in dokumentov naslanja na resničnost, prikaz celotnega poteka njunega bivanja na otoku se razgrne pred nami kot drobovje raziskovalnega in deloma tudi ustvarjalnega procesa. Vendarle pa lahko gledalki ali gledalcu celoten način pripovedi v predstavi pusti grenak priokus: kako je namreč mogoče, da si nismo otoka Nauru na spletnih straneh ogledali že prej? Frustracije nam povzroča tudi nemoč, ki se vzpostavi na koncu predstave. Ugotovimo, da velike korporacije želijo fosfat pridobivati iz morskega dna, tako bi se na gospodarski ravni otok opolnomočil. Vendarle pa vsi vemo, da gre le za še eno ekološko uničenje, kot da se torej iz preteklosti nismo ničesar zares naučili.
Podton predstave zato sega veliko širše. Kako to, da nam je v globalnem svetu interneta vse tako lahko dostopno, vse informacije imamo na dlani, pa vendarle velikokrat ostajamo tako nevedni? Morda je res, do neke mere si zaradi udobja sami jemljemo svobodo s tem, ko se zapiramo v informacijske balončke. A v informacijske otočke smo večinoma ujeti zaradi algoritmov, ki nam jih ponujajo velike tehnološke korporacije, tako da do majhnih otokov nekje v Oceaniji naš pametni telefon sploh ne seže. In čeprav se zdi, da bi lahko vedeli vse, je vloga tovrstne gledališke predstave prav ta, da nam pove, kako nevedni smo v resnici. Silke Huysmans in Hannes Dereere sta torej to izobraževalno delo naredila za nas, hkrati pa nista ponudila nobene rešitve za Nauri ali nam vlila vsaj malo upanja, da je sprememba mogoča. Glede na to ima Prijetni otok predvsem informativno naravo, s tehnološkega vidika pa hkrati ponuja še dokaj inovativne scenske in narativne rešitve.