Trije zapisi o treh predstavah festivala Mladi levi 2019
IMPRESIJA O PREDSTAVI BRCANJE MRLIČA WALIDA RAADA
Mrtve, ki se niso poslovili po pameti, je treba zbrcati v jajca, če jih sploh imajo. Mnogi jih namreč nimajo dovolj za biti tukaj in zdaj, z vsemi slabostmi in dobrinami tega časa, ki je postal velika predstava, na meji med mogočim in nemogočim, med resničnim in neresničnim, lažnivim in še bolj lažnivim; vsi si želimo nove resnice o vsem, četudi nam jo podajajo lažnivi mediji in samooklicani mesije, ki znajo vse in še več, kar lahko ponudi umetnikova roka. In če že izbiramo, potem je bolje vzeti tisto laž, ki nam jo uspešno prodaja umetnik z jajci, kot pa brezjajčni medijski zločinci, prodani politiki in uspešnim podjetjem brez duše. Walid Raad je žrtev paničnih napadov, ki so del predstave in vodenja skozi umetnikove blodnje, podarjene vsem tistim, ki bi radi sploh še kaj verjeli. In seveda vedeli. Kajti vedenje je tisto osnovno vodilo, ki nam daje pravico lagati v imenu umetnosti. Walid laže tako dobro in spektakularno, da mu preprosto moramo verjeti, zato smo naenkrat radi turisti, ki jih tolikokrat preziramo, radi smo radovedni in zavedeni v svetove, ki so nam bili doslej tuji. Že dolgo je tega, kar nas je predrzni umetnik opozoril, da si ne smemo metati peska v oči in misliti, da umetniki niso trgovci. Seveda so, in to vse bolj. Ravno svobodni umetniki so nas naučili, kaj je trg in kako se prilagajati različnim zahtevam novih tehnologij. Svobodnjaki so lovci in ulov, so tisti, ki ubijajo in so seveda ubiti, tako kot so ubita njihova umetniška dela, če ne dosežejo širšega občinstva, največjih muzejev, tudi tistih, ki sploh še niso zgrajeni. Umetnik pristane na vse, samo da lahko proda dušo. In če je že tako, naj jo proda najboljšemu, ne pa najslabšemu ponudniku. Če je to sam hudič, potem se potrudi še toliko bolj. Če imaš panične napade, jih pač čim dražje prodaj, če ne, te bodo prodali oni. Tako je v svetu mrtvecev, ki kupujejo umetnine za širjenje lastnega napuha in kopičenje nevidnega kapitala, v imenu nevidne umetnosti, ki koketira s celotnim človeštvom, izgubljenim za imaginarij bednih resnic, v katerih se izgubljajo mrtveci brez jajc, med njimi tudi takšni, ki so jih imeli preveč in plačali tistemu, ki se smeje zadnji. Brcanje mrliča je odlična metafora, pravzaprav edina prava in možna metafora tega časa, ki bo še dolgo iskal jajca in jih le tu in tam še našel v kakšni umetniški estetiki iz drugega sveta, v katerega se selim tudi sam. Brcal bom, dokler me ne bodo začeli brcati drugi. Hvala, Walid. Za konec še ena resnična zgodba iz kurikuluma nekega slovenskega pesnika, ki je nastopil na struških večerih poezije. Ko so ga pomotoma napovedali kot bosanskega pesnika, ker mu je pač ime Esad, je najprej popravil organizatorja, da je vendarle slovenski pesnik in ne bosanski, za konec pa še dodal, da to tako nikogar ne zanima. Najprej moraš zbrcati lenega umetnika v sebi, šele nato lahko začneš resno pot umetnosti.
Foto: Nada Žgank
NEUMORNA ZVOČNA INVAZIJA NA OTOPELOST (Dimitri de Perrot: Myousic)
Preveč vemo, preveč razumemo, premalo čutimo. Tako bi lahko opisal tisto, kar sem doživel ob 'poslušanju' predstave Myousic, ki nas je preizkušala s svojo neumorno zvočno invazijo na otopelost, ki je hujša od resnične bolečine. Bobnar, kot edini lik te predstave, je sprva zaprt, izoliran v svoj objektivni prostor, ki ga seveda ne priznava, ker je njegov zvok rušilen in osvobajajoč obenem. Zato se stene njegovega zapora, v katerem se že dolgo počuti doma, podirajo kot domine. Bobnarji so tisti, brez katerih ni rušenja in vnovičnega grajenja zvočnih pokrajin: za njih ni zidov, ki jih ne morejo podreti, zaradi česar so tako priljubljeni, celo med glasbeniki, ki jih častijo nekoliko zviška, a vendarle – vedo namreč, da so brez njih preveč razgaljeni. Zato je bobnar, ki zapolnjuje vse svetove in prihaja od zgoraj in od spodaj, glasnik ubijalske sle po končnem propadu, glasnik prihajajoče apokalipse. Ko bo utihnil, bodo ostale le še leteče činele, privezane na zvezdni svod, činele, ki bi lahko bile bajalice nevidnega vladarja, obsojenega na iskanje nove tišine. Zvok je topot konj, ki jih nočemo videti, postal je grožnja vsem tistim, ki so utopljeni v lahkotnosti digitalnih melodij.
ISKANJE V TEMI (Kate McIntosh: V mnogih rokah)
Predstava Kate McIntosh je izziv in preizkušnja za vse, ki se bojijo teme, tujih dotikov in neznanega. Pravcati užitek pa pomeni za vse tiste, ki so se v življenju, hote ali nehote, otresli nepotrebnih strahov, oziroma se spogledujejo zgolj še s tistim temeljnim in vseobsegajočim strahom pred popolnim ničem, ki pa bo tako ali tako neviden v temi smrtnega razkošja. Zato se je treba prijeti za roke s prvim ob sebi in dostojanstveno čakati na presenečenja iz teme. Ta predstavlja ugaslo zavest modernega človeka, ki se boji praktično vsega, ker je že davno tega izgubil stik z dotikanjem osnovnega nagona za obstoj. V temi lahko slišiš samo dihanje in hipne vzklike tistega ob sebi, ki je olajšan, ker te ne pozna, pa se te lahko vseeno dotika, z vso svojo nevednostjo, neprevidnostjo, odsotnostjo nadzora, samokontrole in strahu pred neznanim. Ljudje smo utrujeni od nenehne samocenzure, korekcij svojih dejanj, ki se ne izvršijo do konca, ker jim ne dovolimo, zato je tema, kot diktat svobodne volje, odrešitev, začasni umik iz konstruktivnega mišljenja. Iskanje v temi je prava prispodoba otroštva, ki se je skrivalo pred odraslostjo, kot bi vedelo, da je sram nespodobno vabilo za to isto odraslost, za katero še ni pravi čas. Otroštvo je tisti štrik, ki ga vlečemo, vedoč, da ima vsaka vrv svoj konec. V mnogih rokah je rešitev za uganko, ki jo nosimo do konca svoje vrvi. Nihče ji ne more ubežati, zato moraš včasih potrepljati neznano roko, ki gre čez vse, kar si šel ali boš še šel tudi sam. Dotiki v temi so združena norost Marlona Branda iz Poslednjega tanga v Parizu in tisto kričanje pod metrojem, ki divja na konec vrvi in ne sliši krika olajšanja, ker smo lahko vsaj za trenutek brez imen, naslovov, prstanov, povratnih kart, praznih denarnic, prijeti v temi, pod polivinilastim nebom strahu za nič.