Festival Mesto žensk 2020
Ko v času festivala Mesto žensk vstopimo v dvorano Stare mestne elektrarne, da bi si ogledale predstavo, enodejanko oziroma miniaturko Lepa kot slika, nas znotraj pričaka donenje harmonike oziroma narodnozabavne glasbe in v nas sproži asociacije na vaške oziroma gasilske veselice. Preglasna neprijetna glasba postaja vse bolj disharmonična, zvoki harmonik se med seboj mešajo, prelivajo in začnejo vzbujati občutek tesnobe, vse dokler te napetosti ne preglasi tišina. Zazremo se v rdečo zaveso na odru, ta se odpre in pred nami stoji gola Simona Semenič.
Tišina, gola koža in oder, na katerem na tleh leži zgolj lično zložen kupček oblek, sestavljajo scenografski kontrast prej invazivnega zvoka harmonik. Simona Semenič nekaj trenutkov stoji, nas gleda, in ker noben pogled na golo žensko telo ne more biti nevtralen, sodimo, morda postajamo živčne ali pa nam ob iskanju nevtralne točke zrenja postaja neprijetno. Simona Semenič se skloni in iz kupa oblek vzame najprej bele čipkaste hlače. Nato nogavice, spodnje krilo, še eno krilo, predpasnik, srajco, kovinski pas ali sklepanec, ruto, avbo, čevlje ... Opazujemo oblačenje ženske v narodno nošo, Semenič pa nas po vsakem oblečenem kosu pogleda. Oblači se skrbno in počasi, njene geste so spontane, vendar je gibanje zaradi neudobnega kroja, teže in količine oblačil vse bolj ovirano. Bolj ko je oblečena, manj možnosti za gibanje ima, zato si proti koncu oblačenja črne čeveljce komajda še zaveže. To ovirano gibanje v nas sproži smeh in preseka mučno tišino, ki jo povzroča počasno oblačenje. Nobenega specifičnega ponazarjanja ali poudarjanja ni potrebnega, nobenih besed ali ponazoritvenih gest, da bi lahko prebrali znake te predstave. Opozarjajo nas na absurdnost ženskih oblek in teror, ki ga patriarhalna družba izvaja na ženskem telesu. Pa ne samo to. Slovenska narodna noša sama po sebi pomeni paradoks, saj je sestavljena kot kombinacija tradicionalnih kosov oblačil iz različnih kulturnih prostorov, jugoslovanskih in tudi avstrijskih. Tako poudari ideološko plast ne samo slovenske, ampak katerekoli narodne ali nacionalne identitete.
Golo in kasneje z oblekami popolnoma prekrito telo Simone Semenič sproža reference na avtoričin opus. Dramaturginjo in dramateso poznamo po njeni feministično obarvani pisavi, ki izhaja iz povezave med političnim in osebno intimnim. Ukvarjanje z žensko seksualnostjo, erotiko, problematiziranje statusa umetnice, kritiziranje zdravstvenega sistema in kulturne politike so konteksti, znotraj katerih predstavo beremo kot kritiko sodobne kapitalistične in naše fašistoidne države. Referenca, ki jo predstava Lepa kot slika prav tako prikliče v spomin, je fotografija, na kateri Simona Semenič stoji noseča z razrezano slovensko zastavo. Inštitut za domoljubne vrednote, ki je njeno gesto prijavil policiji, na dan priplava kot podtekst gest. Miniaturko namreč spet spremljajo močni simboli: narodnozabavna glasba, slovenska narodna noša in na koncu še krožnik s podobo kokoši, ki ga Semenič drži v rokah in nekaj trenutkov oblečena stoji pred nami. A če pogledamo pobližje, pravzaprav ne gre za krožnik, temveč za uokvirjen gobelin, stvaritev likovnega umetnika Arjana Pregla, ki ga v trenutnih političnih razmerah poznamo predvsem kot aktivista, protestnika, kritika sistema, pobudnika in podpornika alternativne vlade in nekaterih protivladnih peticij. Gobelin jasno opozarja še na eno razsežnost represije oblasti. Tako kot se regulira žensko telo, se s sistematičnim izčrpavanjem svobodnih umetnikov in umetnic izvaja represija nad ustvarjanjem družbenokritične umetnosti oziroma tiste umetnosti, ki ni po okusu vladajočih. Gobelin v zaključek miniaturke vplete niti ironije in grenkobe, v katerih se prepoznajo situacije vseh samozaposlenih v kulturi, ki so se v epidemičnih razmerah znašli na pragu revščine. Zavesa se zagrne, luč ugasne in spet nastopi preglasen, skorajda zlovešči zvok harmonik.
Rok Vevar pod opis predstave zapiše: »Plast za plastjo se slika slika, dokler ni podobna ničemur, razen podobi. Lepa? Lepa kot najlepša.« Ti verzi zelo dobro strnejo temo te enodejanke, ki golo telo umetnice transformira v podobo, pravzaprav simbol slovenske države. Ženska podoba je znotraj nacionalizma podoba zdrave matere, gospodinje, z oblekami prekritega objekta, ki ga je treba čim bolj regulirati in nadzorovati. Ovirano gibanje zaradi količine in neudobja oblek je eden izmed načinov represije, ki smo jo vajene tako znotraj kapitalistične modne industrije kakor tudi znotraj nacionalne ideologije. Da jo čim bolj oklestimo svobode in jo uokvirimo tako, da bo služila interesom vladajočih. Da bo molčeča in negibna kot slika. Princip oblačenja, ki ga Semenič uporabi na odru, pa spomni tudi na kratko feministično predstavo Mallike Taneja Bodi previden, ki smo si jo lahko pred štirimi leti ogledali v okviru festivala Mladi levi na odru gledališča Glej. Indijska umetnica je sicer tematizirala posilstvo in za izraz uporabljala tudi govor, a sta golo telo in nanašanje ekscesne količine oblek kljub drugačnemu kulturnemu kontekstu spregovorili kot simbol oblasti nad ženskim telesom.
Gledališka miniaturka, ki brez besed in zgolj z gestami proizvede kritiko patriarhalnega in nacionalističnega sistema, v okviru festivala Mesta žensk zasije kot močan statement. Golo telo Simone Semenič tokrat spregovori namesto njenih tekstov oziroma ga beremo skupaj z njimi, z njenim razgaljanjem intimnega, ki ni nikoli zgolj zasebno, ampak je vedno (in ga tudi moramo razumeti kot) politično.