Recenzija predstave Haribo Kimchi, uprizorjene 30. 8. 2024 v Plesnem teatru Ljubljana v sklopu festivala Mladi levi.
Težko je v tuji deželi biti ... no, tujec. Še posebno če si vanjo priletel z drugega konca sveta in s sabo prinesel veliko vrečo svoje tujosti, ki zdaj fermentira v tvojem kovčku in draži nosove taksistov, novih cimrov in sosedov. Lahko jo poskušaš odriniti iz misli, skriti, zapreti na balkon, a se bo prej ali slej razpočila. Korejski performer Jaha Koo precej dobro ve, kakšnega okusa je ta občutek – postregel ga bo tudi nam. Ste torej za kozarček sojuja in krožnik korejskega cvrtja?
Dve gledalki, ki sprejmeta povabilo, sedeta k ulični stojnici s hrano, obkroženi z ekrani, na katerih se vrtijo posnetki seulskih ulic. Koo se za pultom loteva priprave prve jedi večhodnega menija. Vsak krožnik pospremi z zgodbo, vsaka zgodba pa s krožnika skoči na ekrane, kjer jo asociativno začinijo najrazličnejše performativne strategije. Tako so nam, eden za drugim, servirani včasih absurdistično zabavni, spet drugič komično-melanholični prizori in videomontaže iz življenja Koojevega lika.
Začne s pripovedjo o v zelju najdenem in posvojenem polžu, ki pa mu je bolj kot človeška družba ustrezala vrnitev v svobodo. Iz nje razvije razmislek o svobodi in nepripadanju, ki ga z nekaj autotuna in hiperpopovskim beatom za podlago odpoje kar animirani polž sam. Z nepričakovanim obratom v absurdistične, dinamične in neizpodbitno kjut vizualije, ki kontrastirajo uvodnemu performativnemu minimalizmu, nas Koo priklene na stolček ob svoji stojnici. Vsak ugriz, ki ga napravimo v prizor, nam na brbončice položi nov okus, ki pripovedi doda asociacijo, kontekst, morda novo idejo ali pa le intruzivno misel, ki se je sprožila ob žvečenju pripovedi.
Foto: Nada Žgank
K eksistencializmu nagnjeni mehkužec z imenom Gona poje tudi o kimčiju in listih redkvice: prvega je treba zadušiti, slednjim pa je treba pustiti dihati, dihati na tujem pa je težko. Naslednja zgodba nas prestavi v berlinski taksi – tega je napolnil zadušljiv dah fermentiranega kimčija, ki prihaja iz pripovedovalčevega kovčka. Poprej vsakdanji vonj začne smrdeti po zadušljivem zavedanju lastne tujosti. Vreča korejskega zelja klavrno konča na balkonu deljenega stanovanja, kjer se razpoči, vsebina se scedi čez rob balkona in na vrata prižene jezne sosede s pritožbo o mrtvi mački. S sramežljivo, nekoliko nerodno držo in resnobnim podajanjem humornih anekdot se nam Koojev karakter z lahkoto prikupi, medtem ko nas čutno doživljanje dogajanja – cvrčanje olja, vonjanje hrane in pokušanje korejskega vina – nežno zaziba v njegov narativni svet, ki zabrisuje mejo med odrskim dogajanjem in publiko.
Zgodbe prek preprostih metafor orišejo posameznikov spopad z občutkom tujosti in nespadanja, ob tem pa podrezajo tudi v njegovo podtalje – v zgodovinske travme, poznokapitalistično odtujenost in zahodnjaška prepričanja o kulturni večvrednosti - ki pa se v prepletu humorja in hiperpopa izogne didaktičnosti. Življenje v tujini je kot nov okus, ki se mu skušajo privaditi brbončice pripovedovalčevega jezika, pri tem pa se, kakopak, porajajo najrazličnejše čustvene in kulturne disonance. Čeprav se je Koo v Koreji izogibal sladkorju, se je v Nemčiji navadil žvečiti bombone Haribo in s tem privzel zahodnjaško razvado tolaženja s sladkarijami – tradicijo je zamenjal potrošniški produkt, pripovedovalčeva identiteta se je prilagodila. Zato toliko bolj boli komentar železniškega uslužbenca, da mu »iz ust smrdi po česnu«, kar sproži videoanimacijo medvedkov Haribo, ki zapojejo pesem o izgubljenosti in sramu: »Kje najti uteho? Kako se počutiti manj osamljenega?«
Koo ustvarja bogat poetičen svet, za katerega se zdi, da se poraja prav tu in zdaj, kot bi bili ekrani okrog stojnice neposredno priklopljeni na njegove možgane. Pri tem uporablja umetniške strategije, ki njegov notranji asociativni svet čim bolj razprejo v odprto mrežo razplastenih učinkov - videi se stkejo s pripovedovanjem, z glasbo, vse to je pomešano s postreženo hrano in njenimi vonjavami, medtem ko okoli stojnice drvi svetleča robotska jegulja, ki se zaletava v noge in iz občinstva izvablja hihitanje. Čustveno krajino, ki se razprostira onkraj odra, snuje na preprosti, vsem prepoznavni intimni povezanosti s hrano - a namesto v globino jo s prepletom performativnih elementov poglablja v širino. Povabi nas v gosto naseljen prostor svoje zavesti, kjer prebivajo pojoči polži in govoreči medvedki Haribo.
Zala Julija Kavčič
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.